Projekt LIFE, življenjsko pomemben za Lutro (župan še ne ve, da za občino tudi), je stekel. Najprej stanovanje v bloku poleg naše gostilničarke, kjer smo stanovali doslej. Iz Ikee pripeljemo poln kombi škatel, ki se v tednu garanja ponoči in podnevi spreminja v čisto uporabno stanovanjsko opremo. Z Darcem, mojim prvim sodelavcem na Lutri, postaneva mojstra za sestavljanje, vrtanje, »šraufanje«, zabijanje in kar je še tega. Kaj piše na škatli – sta potrebna dva strička za sestavljanje, ali je dovolj eden? Ni treba več besed, vsak ve, kaj mora zagrabiti. Na koncu sva mrtva, ampak imava vsak svojo posteljo (doslej sva v gostoljubnem lovišču Kompas spala v skupni) in celo vsak svojo sobo! Ker je stanovanje prirejeno za invalide, je dovolj prostora, vrata so široka, dostop pa – no ja, če še nisi invalid, to zagotovo postaneš, če pozimi skušaš priti v stanovanje po ledeni stezi… Še projektni pes se zapelje pod ograjo na zelenico, sicer pa uživa na novi blazini pod veliko pisalno mizo. Lotimo se opreme: treba je nakupiti terensko vozilo, sondo za merjenje lastnosti vode, deset avtomatskih kamer s senzorji, stacionarni računalnik, dva tiskalnika, tri prenosnike, GPS naprave, fotoaparat z objektivi, projektor, platno in še kaj. Navodil za uporabo je za pet fasciklov in ni čudno, če gledam v navodilo za električno kuhinjsko pečico, kako vnesti karte v GPS. Slovo od Kompasa – in s tem od ljubiteljske romantike v spalnih vrečah – je težko in ne mine brez solz, ko na večerjo v projektno stanovanje pridejo prav vsi lovci, direktor in tajnica, s sliko goričkega pejsaža, ki zdaj visi v kuhinji in mi je drag spomin. Brez njih ne bi bilo ne Lutre pannonice, ne LIFE projekta, nikoli ne bi izvedela, da v goričkih potokih žive vidre in tudi ne bi bilo vidre v občinskem grbu. Brez njih ne bi nikoli postala »Goričanka«. Hvala, kolegi, tega nikoli ne bom pozabila. Tudi projektni pes ne.

P O Z V A N J E

Dragi prijatelji Geza, Vida, Erni, Janči, Pičo in Štefan!

Življenje je sestavljeno iz obdobij; boljših in slabših, lepših in manj lepih, uspešnejših in manj uspešnih. Za LUTRO, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine se je končalo eno najtežjih, vendar uspešnih obdobij; težko je bilo zaradi narave dela, kateremu smo zapisani, uspešno zaradi predanosti temu delu – pa tudi zaradi vas in vašega nesebičnega prijateljstva. Tudi v svojih najtežjih časih Kompas Lutri pannonici ni odrekel gostoljubja.

Brez Geza, ki me je že pred desetletjem spoznal s skrivnostnimi lovskimi potmi, razpredenimi po vsem Goričkem, ne bi našla skupne govorice – in pesmi – s tukajšnjimi ljudmi in naravo…

Brez Vide bi zagotovo popila nekaj sto kav manj, z njo pa sem spoznala nekaj sto domačih besed več, vjütro gojno pa me je čakalo domače mleko pred vrati…

Brez Ernija ne bi bilo vidre v občinskem grbu in zastavi, ne bi bilo več okljukov Peskovskega potoka pa tudi ne evropskega projekta za ohranjanje vidre…

Brez Jančija bi vidra iz Peskovskega potoka ostala lačna in ne bi hodila na ribolov in »žabolov« v mlake pod cesto…

Brez Pičoja ne bi izvedela za vidro ob madžarski meji in brez Štefana ne za številna srečanja z njo ob Hodoškem jezeru…

Brez vseh vas se ne bi počutila na Goričkem – doma.

Prišel je nov življenjski mejnik, za Kompas in za Lutro. »Zrejlo je žito«, treba je pospraviti žetev. Z evropskim projektom se Lutra pannonica poslavlja od Peskovec in se seli v novo projektno pisarno v Gornje Petrovce 92a, kjer ste vsi ob vsakem času srčno dobrodošli. Tam vas »lutreži« čakamo v četrtek, 27. januarja od 18. ure naprej. Eno bomo rekli, »enoga spilí«, nato pa vas LUTRA v skromno zahvalo vabi k Zlatici na večerjo, kjer bomo rekli še drugo, pa tretjo… in ostali dobri prijatelji in sodelavci tudi za naprej.

Tak tü živlenje non mimo teče, nosi non žalost, srečo, veselje.

Prisrčno vaša Marjana Hönigsfeld Adamič z direktorjem in LUTRA PANNONICA

Kljub temu, da na občinski proslavi osvojim Goričance z govorom v goričkem narečju, o katerem se govori po gostilnah še leta, ima župan z našim težko pričakovanim terencem svoje načrte. »Gorički ranger iz Teksasa« mi da vedeti, da lahko v zameno, če se v avto ne bomo vtikali, obdržimo vso ostalo opremo. Kako daleč se lahko spuščam v pogajanja, da bomo zdržali v skupnem jarmu naslednja štiri leta? Tega ne ve nihče… Prvi terenski dnevi, merjenje kakovosti voda, redni monitoringi vidre in ugotavljanje kritičnih točk v habitatu, izbira mest, kjer bomo naredili ekoremediacije, karkoli naj že to pomeni. Počasi dobivamo rutino in začno se kazati prvi rezultati. V potoke odtekajo fekalije kar počez, kmetje v njih izpirajo cisterne z gnojnico, v vode se spirajo hranilne snovi in fitofarmacevtska sredstva s polj; tudi regulacije v preteklih desetletjih so opravile svoje. Veliko dela nas čaka, če bomo želeli karkoli izboljšati. Župan pa se veseli prvega nakazila denarja iz Evropske komisije in zida nov vrtec. Ta seveda ni del projekta LIFE. V pisarni čakam župana za nujen sestanek kar tri dni, z daljnogledom pa opazujem vse bolj rdečo streho vrtca in na njej župana, ki v delovnem kombinezonu prenaša kritino in daje navodila delavcem… Pes ne reče ničesar in tudi jaz ne.

Na Goričkem počasi dobivamo veljavo, kar se kaže s povabili v nekatere projekte, ki jih prijavljajo posamezne občine ali krajinski park. Bukovniško jezero – prebujajoča se lepotica je projekt občine Dobrovnik, program PHARE 2003 CBC Slovenija – Avstrija: Čezmejno ohranjanje biotske raznovrstnosti in trajnostni razvoj. Ali bi popisali rastlinske in živalske vrste okrog jezera, izvedli poletni tabor, sodelovali pri vodniku po jezeru? Bi, seveda bi. Spomladi, v času ženitovanja dvoživk, obiščemo jezero in skušamo popisati, kar leze in gre. No, lezejo predvsem krastače, ki se trudijo priti v jezero, pri tem pa morajo premagati veliko, nepotrebno oviro: meter visoko žično mrežo, ki se izkaže za smrtonosno past, kajti veliko krastač nemočno obvisi v okencih mreže, kjer dočakajo žalosten in mučen konec na vročem soncu. Tiste, ki jim uspe priti čez oviro, se ujamejo v betonski kanal za njo. Kaj preostane sodelavcem Lutre? Zavihamo hlače in rokave, pa v škornjih v kanal, lovimo nesrečne živali in jih prenašamo v jezero. Nemudoma pokličem dobrovniškega župana po telefonu in zahtevam, da žično ograjo odstranijo. Zagotovi mi, da se bo to zgodilo takoj, še danes. Cilj projekta je bil dvig informiranosti, zavesti, sprememba odnosa lokalnega prebivalstva in turistov, ki gravitirajo k Bukovniškemu jezeru, do naravnih vrednot in ohranjanja narave; biotska raznovrstnost, sonaravni turizem, kmetijstvo in gozdarstvo naj bi predstavljali priložnosti za dvig kakovosti življenja na podeželju, poudarili naj bi pomen vsakega posameznika in njegovega odnosa do narave in naravnih vrednot. Vse to in še veliko lepih besed je bilo zapisano v občinskem projektu, še po nekaj letih pa zaman iščemo rezultate na obljubljeni spletni strani. Naše poročilo – vztrajala sem, da je vzorno pripravljeno – se izkaže za enega osrednjih rezultatov, čeprav smo 3 dobili le dva odstotka vrednosti projekta, za katerega so porabili skoraj sto starih milijonov; pravzaprav drugih rezultatov ne poznam… Tudi vodnik, ki smo ga pisali, prevajali, lektorirali, ni nikoli izšel v več kot nekaj izvodih. Centra za naravoslovne dejavnosti še ni. Le žična ograja pod jezerom še kar vztraja in vsako pomlad mori uboge krastače na svatbenem pohodu. Tako je, kadar občine vzamejo strokovne stvari v svoje roke, si misli projektni pes in zabrede v toplo, kalno jezero.

ZAKLJUČNA MISEL K PROJEKTU

Projekt Bukovniško jezero – prebujajoča se lepotica je bil zasnovan v želji, da bi ohranili lepote sonaravnega okolja ob Bukovniškem jezeru in izkoristili naravne danosti za razvoj različnih turističnih dejavnosti v občini Dobrovnik. Med delom na projektu se je izkazalo, da je šibka točka projekta prav jezero oziroma kakovost vode v njem, saj je po nastanku umetna akumulacija. Takšne vrste stoječih voda pa se brez vzdrževanja razvijajo po znanem scenariju postopne evtrofikacije, katere konec pomeni tudi konec jezera. Z izbiro pravih metod in pravočasnim strokovnim posegom v jezero lahko scenarij preusmerimo in namesto propada jezera še dolga leta izkoriščamo akumulacijo za številne dejavnosti, med katerimi so izobraževanje in ozaveščanje naključnih ali organiziranih obiskovalcev o vrednotah narave in o ustreznem odnosu do njih zagotovo najpomembnejše. Morda se rezultati nalog, ki jih je v okviru projekta izvajal Inštitut LUTRA, razlikujejo od pričakovanih. Toda zvestoba znanstveni in strokovni poštenosti nas zavezuje. Prepričani smo, da se bo naša odločitev tako nam kot bodočim upravljavcem jezera dolgoročno obrestovala. Če bodo rezultati prispevali k razvoju drugega scenarija, bo trud poplačan in namen projekta dosežen. Najbolj bomo veseli, če bodo rezultati pričujočega projekta izhodišče novega, ki bo jezeru zagotovil še dolgo in zdravo življenje. Šele tedaj se bo bukovniška lepotica zares prebudila.

Podobno je bilo tudi v projektu načrta upravljanja s povodjem Ledave in Ledavskega jezera in ne veliko drugače še v kakšnem drugem goričkem projektu, npr. tistem, ki je zagotavljal vsaj 20 odstotno povečanje ogroženih duplarjev v visokodebelnih sadovnjakih v enem letu. Rezultati so bili sicer nekolikanj bolj vidni, vendar je bilo denarja za naše delo bistveno manj ali skoraj nič.

Hodoš proti Lutri

Medtem se stvari na Lutri spreminjajo. Geografinja Tina se ne strinja z našimi principi dela, ki ne poznajo časovnih meja, in odide. Bolje prej kot pozneje. To je izguba tretjine delovni moči. A vsaka senčna plat ima tudi sončno. Angeli, v njih začenjam počasi verjeti, so mi poslali Tatjano, zavedno Prlečko, ki ve, kako se stvarem streže. V dveh mesecih je v poslu tako, kot bi to počela dvajset let, ima nadzor nad projekti, nad razpisi, nad objavami v časopisju, nad tem, kaj in koliko kdo dela, računovodstva zna več kot naš servis, ki ga predrago plačujemo… skratka, multipraktik. Le kje je bila doslej? Brezposelna, z diplomo biologije v žepu in vsakovrstnimi delovnimi izkušnjami … V naši državi je vse mogoče. Lutro postavi na vse noge in še kakšno zraven.

Spet smo nekoliko močnejši, vendar ne za dolgo. Prvoborec Darc se odloči za družinsko življenje in zagotovljeno (tako se mu vsaj zdi) službo na Medicinski fakulteti. Še žal mu bo, kajti ni je bolj gotove službe od tiste, ki si jo ustvariš sam, iz svojega prepričanja. Toda ostala sva dobra prijatelja. Lepega dne pokliče naš zeleni odvetnik, varstvenik narave in pravi: »Ti povem dobro novico?« Nisem upala…»Višje sodišče, kamor smo se pritožili, ko je lokalno okrožno sodišče omahovalo in skušalo krivdo deliti ali doseči poravnavo, je v pravdi Inštitut LUTRA proti občini Hodoš odločilo v celoti v korist Lutre. Zmaga! Torej nismo krivi, da table ob učni poti okrog jezera niso tudi v madžarščini, nismo krivi, da je stoletna voda poplavila kamero medtem, ko so občinski delavci gledali povodenj skozi okno, in nismo krivi, da se Hodoš v madžarščini piše z naglasom, torej Hódoš. Hvalabogu, tudi projektni pes ni kriv. Zdaj pa je župan plačal, in ne samo toliko, kolikor je bil dolžan, temveč dvakrat več. Seveda je šel denar iz občinskega proračuna – zanima me, koliko sem primaknila kot davkoplačevalka. Ampak stisnem zobe in napišem prijazno zahvalo na občino. In dodam, da smo kadarkoli pripravljeni na sodelovanje. Izkazala se je pravica, ki le redko doleti nevladne organizacije. Hodoško jezero, na katerem bi lahko nadaljevali še številne projekte, spet sameva. Pravzaprav ne, saj so tu krastače, številne vodne ptice in vidre, seveda. Kar naj ostane tako.

Leta 2007 zavod drugič dobi nagrado Dobre družbe, tokrat za partnersko sodelovanje z gospodarstvom, za projekt Tri srca za vidro. Projekt je tlel v poslovnem načrtu Lutre že deset let, nadgradili so ga študentje Ekonomske fakultete in ga predstavili potencialnemu partnerju. In kdo pod soncem bi lahko bil boljši strateški partner kot Radenska tri srca, polnilnica naravne mineralne vode, z okusi in predvsem brez, z mehurčki in predvsem brez. Sredi Pomurja, zasidrana tako v srcih kot na mizah domačinov, izkorišča naravni vir, ki je povezan z življenjskim prostorom vidre.

Marketing z razlogom

Vidra je zver, vodna kuna, ki do popolnosti obvladuje življenje v tekočih in stoječih vodah. Po velikosti sicer ni kos velikim zverem (medvedu, volku, risu), vendar jim je po vrhunskem položaju v svojem življenjskem okolju povsem enaka. In še po eni lastnosti jo lahko primerjamo z velikimi tremi: po privlačnosti in karizmi, ki jo izžareva njena podoba, ki pa – za razliko od mnogih drugih karizmatičnih živali – še ni izrabljena v različne komercialne namene. V nasprotju z različnimi športniki in lepoticami vidra nikoli ne razočara. Z vidro na etiketi se vam ni treba bati poraza ne doma, ne v svetu. Nikoli ne skoči prenizko, ne zgreši žoge in ne zdrsne mimo vratic; najsi bo v vodi, v snegu ali na ledu je spretna in hitra. Znajde se v vsakem položaju in ne obvisi nemočna v strmi steni. Njena lepota z leti ne zbledi in za muhasto modo je neobčutljiva. S svojo prikupno podobo opozarja in sporoča, kako občutljiv naravni vir je voda, strateška dobrina tretjega tisočletja. Športnike in lepotice prej ali slej odnese čas, vidra pa je vedno tu, straža ob vsaki reki in potoku, samo prisluhniti ji moramo.

Pravzaprav sta nagrado dobila oba partnerja, Inštitut LUTRA in Radenska, d.d., polnilnica naravne mineralne vode iz Radenec. Kljub nagradi pa projekt v smislu strateškega partnerstva, kot je bil zamišljen, nikakor ne zaživi. Kako tudi bi, saj t.i. družbena odgovornost, kamor štejemo tudi okoljsko, v naših tržnih razmerah za zdaj živi le na papirju. Tudi znane osebnosti iz poslovne in gospodarske sfere, kar zagotovo je prof. Bogomir Kovač z Ekonomske fakultete v Ljubljani, niso mogle vdihniti življenja dobro zastavljenemu skupnemu projektu. Ko pa se spomnim, s kakšnim strahospoštovanjem sem napisala prvo pismo prof. Kovaču in mu razkrila svoje načrte, kako hitro mi je odgovoril in me opogumil, naj vendar pridem k njemu, saj da delamo dobre reči, kako smo potem dve leti zapored sodelovali z njegovima skupinama študentov, naredili poslovni načrt za fundacijo AQUALUTRA in program sodelovanja z Radensko, me preplavi prijeten občutek, da smo vendarle na pravi poti. Zapreke, ki nam preprečujejo uresničenje dobrih poslovnih idej, so v glavah poslovnežev, managerjev, ki želijo čim večji dobiček v čim krajšem času in ki ne mislijo na jutri, temveč samo na danes. Tudi za ugled njihovih podjetij jim ni mar, saj jih ne čutijo kot »svoja« podjetja in ne živijo z njimi, temveč jih je na vodilno mesto postavil večinski lastnik, ki nima pojma o dejavnosti organizacije, temveč je vanjo le vložil kapital, ki ga je na bogve kako zvit način pridobil nelegitimno. Kako bi si sicer lahko razlagali, da Pivovarna Laško kupi večino pomurske legende, polnilnice Radenska tri srca, odslovi direktorja, ki je bil domačin in ki mu je bil mar dolgoročni razvoj firme ter njen pomen za regijo, in postavi mladega managerja, ki ga na prvi dogovorjen sestanek v Radenski s prof. Kovačem, enim naših najuglednejših ekonomistov, ni? Zelo neprijetno je bilo tudi vsej managerski ekipi treh src.

Vidra čez evropske meje – Južna Koreja

Jeseni 2008 se zgodi Južna Koreja, 10. mednarodni kolokvij o vidrah na svetovni ravni. Ker sem že skoraj sto let članica Skupine za ohranjanje vidre pri IUCN – Komisiji za ohranjanje vrst, sem vabljena, in ker prihajam iz nevladne organizacije, ki skrbi za vidre v Sloveniji, mi organizator ponudi povrnitev potnih stroškov. Zelo velikodušno! Na doslej svoje najdaljše potovanje se odpravim s prispevkom o oceni infrardečih kamer za spremljanje populacije vidre in s posterjem Zakaj in kako se vidre slikajo. Pa s kupom promocijskih daril za napovedano tiho dražbo. Po 14-urnem utrujajočem poletu v Boeingu končno Seul, veliko, sodobno in nadvse lepo urejeno mesto. S tal na letališču bi lahko jedel. Še nekajurna vožnja z avtobusom ob odprtem oknu do Hwachona, ki ni večji od Tržiča, in prisrčen sprejem 6 Korejcev v razkošnih narodnih nošah. Prihajamo od vsepovsod, sami »vidrarji«, večinoma se poznamo že dolga leta, saj je naša skupina kot velika družina. Vesela sem »latino« fantov in Špancev, v njihovi družbi je vedno zabavno. Ogromna steklena zgradba na rečnem bregu, vsa oblečena v zastave z vidrami, me prepriča, da so Korejci srečanje vzeli nadvse resno. Vsepovsod baloni in zastave, vidre tu, vidre tam, v izložbah in na vodnjakih. Ljudje prijazni in ustrežljivi, le razumeti se ne moremo. Zato vsak gost dobi svojega angleško govorečega vodnika. Sobice so skromne, a čiste. Deset dni razpravljamo o vidrah, vrstijo se predstavitve in posterji. Vmes pa izleti, ekskurzije, večerni sprejemi, narodni plesi z ognjem, meči, skratka, spektakel, da nikoli takega. Ko obiščemo demilitarizirano cono na meji med obema Korejama, nam postane jasno, čemu tolikšen cirkus. Spremlja nas cel konvoj novinarjev in snemalcev, prispevki o kolokviju se pojavljajo na nacionalni televiziji pa tudi na CNN. Vidra je postala ambasador miru, glasnik politične volje o ponovni združitvi obeh na silo ločenih Korej, na katere je svet v viharjih vietnamske vojne, Peščenega viharja in še kakšnih norosti, pozabil. Družine pa so ostale ločene in nekatere niso imele stikov nekaj desetletij. Obe deželi, ki ju ločuje nasprotujoči si režim, sta razdeljeni s trojno žično ograjo na »brisanem prostoru«, ki jo nadzoruje vojska. Tudi divje živali, ki jih v gorati in gozdnati Koreji ni malo, ne morejo čez. Edino vidra, ki potuje po rečnem koritu – vse reke namreč tečejo iz severa proti jugu, torej iz Severne Koreje v Južno – lahko nemoteno prestopa državno mejo in simbolno povezuje državi. Korejcem je uspelo, da so z vidro sporočili svetu, da žične ograje spadajo v ropotarnico zgodovine. Na srečanje je namreč prišel tudi profesor iz Severne Koreje, ki so ga sprejeli s posebnimi častmi. Moj in Lutrin prispevek je deležen pozornosti in pohvale. Odkrito povem, da tudi Natura 2000, stoletni izum Evrope za varstvo narave, ni vseodrešujoča rešitev, še zlasti ne, ker so bila območja po naročilu države pripravljena na hitro in brez ustrezne strokovne podlage. Vprašanje, zakaj so se nekatere države (tudi naša) lotile tega projekta pet minut pred dvanajsto, ko smo bili že na pragu Evropske unije, ko pa je Habitatne direktiva vendarle iz leta 1992, ptičja pa še veliko starejša, ostaja neodgovorjeno. Še veliko vode bo preteklo, preden bomo luknje, ki so zato nastale, za silo zakrpali, cela pa ta obleka ne bo nikoli, kajti iz zaplat lahko sestaviš le krpanko, (patchwork) in ne omrežja (network), kar naj bi Natura 2000 bila. Naš plakat dobi nagrado za izredno lep prispevek. Moja hvaležnost gre Dušanu za grafično pripravo. Da je nagrada dodeljena po pravici, je postalo jasno, ko so plakat ukradli… Koreja bo ostala v spominu še po nečem: skupina mi je zaupala, da organiziram evropsko srečanje za vidro natanko čez eno leto v Sloveniji. Vedela sem, da je to past, pa sem kljub temu stopila vanjo, ker sem zaslutila priložnost za promocijo, ki je morda ne bo več. In sem sprejela, z vsemi izzivi vred.

Mura in Sava, dve veliki priložnosti

Naravovarstvo si je utrlo pot v največje politično-gospodarske projekte. Dobro je potrebno premisliti strategijo: se naj upiramo za vsako ceno, ker se posegi ne skladajo z našim pogledom na ohranjanje narave in na življenje na planetu nasploh, ali naj sprejmemo izziv, opravimo nalogo po najboljših močeh in z rezultati dokažemo, kdo ima prav in kaj bi morali narediti na izbranem območju? Odločim se za drugo pot. Najprej Mura, Slovenija je ima le kos, vendar je pomemben, saj je v spodnjem delu še ohranjena. Gremo na oglede. Z našim nosorogom – korejskim terencem in z mačeto. Bregove poraščajo gozdovi žlezaste nedotike, vsiljivke z daljnjega vzhoda, ki naseli vsak nezarasel košček obrežja. Mačeta pride prav, stebla padajo kot za stavo, saj so krhka in votla. Rastlina ob dotiku katapultira semena tudi nekaj metrov, zato nedotika. Toda ob Muri so tudi lepše ohranjeni predeli, npr. mrtvica Muriša, ki vrvi od življenja, pa stranski rokavi in zatoki. Na sipinah in skalah ob vodi ni težko odkriti vidrinih iztrebkov – prav vsa Mura je vidrina, torej po pravici Natura 2000. Do Veržeja je prodrl tudi bober in presenetil ribiča, ki se je na križišču poti zaletel vanj. Tu naj bi gradili elektrarne na Muri? V moji omari še visi divje zelen plašč z velikim gumbom, na katerem piše MURA – v študentskih časih sem ga oblekla in šla protestirat proti načrtom za elektrarne na Muri. Pa ga bom oblekla še zdaj! In še projektni pes bo dobil svojega. Vsi bomo šli na okope, če bo treba! Posebna zgodba je Sava. Požrtnost kapitala v elektroenergetiki je naravnost neverjetna. Grožnje z mrkom, če ne bomo gradili novih zmogljivosti, so seveda zavajanje brez primere. Kakšen mrk neki? Odklopijo naj Talum, ki tako in tako prinaša izgubo, ki električne energije ne plačuje, hkrati pa je eden največjih porabnikov. Naj uničimo vse slovenske reke, da bomo nasitili energetske pogoltneže? Oh, saj ni tako hudo, pravijo elektrarnarji, jezero pri Brežicah bo privabljajo množice, željne rekreacije na vodah. Kakšna demagogija! »Kam pa greste vi, gospodje, na počitnice?« sem vprašala energetike v prvih vrstah parlamentarnih klopi v javni razpravi. »Na elektrarniške jezove? Ali morda na Kanarske, Sejšelske in še katere otoke, kjer je ohranjena narava? Torej ima narava svojo vrednost in zato ceno?« Aplavz iz zadnjih klopi me je opogumil. Ni še vse izgubljeno, moja Sava! Ob Savi, prav sredi Slovenije, stoji namreč moj (nekdanji) dom, rojstna hiša. Na Savi in s Savo sem zrasla in predobro vem, kako zna biti muhasta in nevarna pa tudi pohlevna. Vem tudi, kakšne lepote in zaklade skriva. Veliko so ji jih že vzeli, toda veriga elektrarn na spodnji Savi je le preveč. Okoljsko poročilo za HE Blanco me pripelje na Savo. Toda kakšno Savo! Vklenjeno v kamnite stene, pregrajeno z betonom in ukročeno, da bo pridno poganjala turbine! Nikjer nobenega prehoda za vodne živali, nikjer nobenega obrežnega drevja, nad zadnjimi vrbami se znaša bager. Vodne ptice žalostno posedajo po skalah sredi struge. In takšna naj bo Sava od Vrhovega do državne meje? Samo preko mojega trupla. Namesto, da bi bili zgled, kako razumemo evropsko okvirno vodno smernico in varujemo našo osrednjo vodno žilo, jo spreminjamo v verigo jezer s kamnitimi bregovi. Od državne meje, kjer zapusti Slovenijo, do izliva v Donavo ni nikjer več pregrajena, le mi ji delamo silo. Usedem se na breg Save in solze se mi kar same ulijejo. Naredila bom, kar je le mogoče, pa naj bo cena kakršnakoli, da Sava ne bo uničena. Projektni pes se strinja in se stisne k meni. Po napornih strateških telovadbah dobimo inventarizacijo spodnje Save za vidro in bobra pa tudi druge sesalce. Dekleti, medtem se nam je pridružila še Petra, in Jakob se dobro pripravijo, oborožijo s kartami in se odpravijo na teren. Našli bomo vidro, tudi če je šla samo mimo… Pa ni, kar tu živi, na Savi in v njenih pritokih, dokazov je več kot dovolj. Vendar – ali lahko spremenimo politične odločitve, ki so padle že pred leti? Ustavite vendar razsvetljevanje zadnjega kotička Slovenije, nakupovanje nesmiselnih električnih aparatov, opremljanje sleherne luknje s klimatskimi napravami! In predvsem, ustavite potratno industrijo. Reke so dragocene in življenje v njih tudi. Sonce pa sije brezplačno. V Murski Soboti odtekajo hektolitri termalne vode vsem na očeh v Ledavo, neizkoriščeni in nekoristni. Primerov je, kolikor jih hočemo videti. Pokazali jih bomo.

Sklepne ugotovitve inventarizacije spodnje Save:

• Vidra kontinuirano naseljuje vse območje inventarizacije spodnje Save.
• Razen v sami rečni strugi najdemo sledi tudi v mrtvih rokavih in v gramoznicah, predvsem pa v vseh pritokih.
• Kakršenkoli poseg v rečni prostor, ki bi poplavil dele ali ves obrečni prostor, bi uničil mikrostrukturo in zmanjšal številčnost vidrine populacije v tem prostoru.
• Bober po uspešnih naselitvah nedvomno osvaja historične habitate v Sloveniji predvsem po vodni poti Save, pri čemer mu je potrebno omogočiti rekolonizacijo z ustreznimi varovalnimi ukrepi v njegovem habitatu.
• Med drugimi vrstami prosto živečih sesalcev, ki naseljujejo območje spodnje Save (Krškobrežiško kotlino), poudarjamo dihurja, za katerega so obvodni habitati izredno pomembni. Ohranjena in prehodna rečna struga z obrečnimi strukturami, predvsem zaraščenimi obrežji pa je pomembna tudi za ohranjanje drugih, migratornih živalskih vrst, kot sta volk in medved pa tudi jelenjad in srnjad.

Zagotoviti delo petim ljudem na področju naravovarstva in pri tem ne popuščati naročnikom niso mačje solze. Zato smo veseli razpisov za projekte s podporo norveške vlade za nevladne organizacije. Končno, čakali smo jih že nekaj let! Računamo, da bo vidrin center jeseni, ob predvidenem koncu LIFE projekta, nared in da bo, kakopak, potreboval dobro vsebino. Torej na prvi razpis prijavimo »Vidrologijo«, učenje o vodah, o življenju v njih, o vidri in varstvu narave. Imamo Gregorja, doktorja varstva naravne dediščine, ki obvlada didaktiko in metode učenja v naravoslovju. Nestrpno pričakujemo izbor – in dobimo! Pripravimo se na večji 9 zalogaj, razpis velikih projektov z Norvežani spomladi 2008. Pa še enkrat razpis za male projekte; zaradi priprav na evropsko konferenco o vidri in številnih naročil za okoljska poročila predlagam, da ga izpustimo, saj smo vsi že preveč obremenjeni. Toda Gregor in Tatjana sta vztrajna – škoda bi bilo, pravita. Ko pridem zjutraj v pisarno, imata na pol pripravljena dva projekta, ne le enega! Samo še eno dopoldne ostane…Šef’ca, hitro akronim za projekt o prometu in živalih! STOPJEŽ, izstrelim. Dobro je, gremo dalje. Ne morem ju pustiti sama; dokončam enega, onadva drugega. Tiskalnik bruha papirje, eden zlaga, drugi spenja, še zadnja kontrola in v kuverte. Samo četrt ure je do oddaje! Skočim v avto, odbrzimo do Slovenske in pravočasno oddamo. Potem pa pošten zajtrk. In domov, spat. Potihoma smo upali na večji projekt s podporo norveške vlade. Kako bi prišel prav, saj se nam LIFE izteka. Dokončali bi vidrin center na Goričkem – in, kar je najpomembnejše, center bi bil naš! Nobenih skrbi s prijaviteljem projekta, z občinskimi možmi, ki ne razumejo, da lastnina brez vsebine samo obremenjuje in da jim vsebine za vidrin center ne more zagotoviti kdorsibodi. Kupili (ali še bolje, sponzorje bi naprosili za podporo) bi »vidramobil«, nekakšno potujočo učilnico, ki bi lahko prišla v vsako vas, do vsake šole v najbolj oddaljenem kotičku Slovenije. Otroke bi po vzoru našega uspešnega projekta »Potok, moj dobri sosed« peljali na domač potok ali reko, jih popeljali s čolnom in jim razkrili skrite zaklade narave. Pokazali bi jim filme o vidri, s pomočjo elektronske table bi tekmovali v poznavanju narave, voda in njihove biotske raznovrstnosti in še in še… Vsakemu od nas rojijo po glavi svoje predstave o potujoči učilnici in priročnem laboratoriju, kadar srečujemo različne kombije, večje in manjše, avtodome in terence. Na glas pa ne upamo razmišljati, saj na izbor projektov še čakamo… Na razpis raziskovalnih projektov za potrebe Mestne občine Ljubljana prijavimo Vidro na pragu prestolnice – Inventarizacija vidre (Lutra lutra) in drugih večjih vodnih sesalcev na Ljubljanskem barju in z njim povezanih vodnih ekosistemih. Osem let je že tega, kar sem sama prevozila in prehodila celotno Barje in ugotovila, da vidre niso samo na Goričkem. V Ljubljanici se prav dobro počutijo, še bolje v Iščici. Pred dvema letoma sem pregledala Želimeljščico, našo edino reko, ki so jo kdaj renaturirali, seveda pa pred tem še izravnali. Počasi se je življenje vrnilo vanjo. Po petnajstih letih se je vrnila tudi vidra. Toda rečica nikoli več ne bo takšna, kot je bila. Kljub temu, da razpis ni namenjen nam, dveletni projekt dobimo. Na MOL so zadovoljni, da bodo ob razglasitvi krajinskega parka Ljubljansko barje imeli že kaj pokazati. Tudi projektni pes je zadovoljen, ker bo lahko na teren hodil kar v Ljubljani.

Evropska konferenca o evrazijski vidri

V evforiji priprav na EOW, nalogo iz Južne Koreje, ki je vsak dan bliže, pozabimo na norveške projekte in se posvetimo kolegom iz različnih evropskih držav, ki pisarijo, sprašujejo, predlagajo, pošiljajo povzetke in se veselijo srečanja. Ukvarjam se s sponzorji, pišem pisma, skušam biti izvirna pa spet ne solzava in predvsem – nobenih neresnic! To je posebno delo, zahteva svojega človeka, spretnosti, poznanstva. To 10 mi še kar leži, ko bi le lahko ves mesec delala samo to! Šef’ca, ti si naš najboljši PR, trdi Jakob. Že mogoče, ampak čas mi ne dopušča, da bi naredila vse, kar imam v mislih… Nabor izdelkov, ki jih želimo na vsak način pripraviti do konference, se počasi kristalizira: plakati, mape, bloki, svinčniki, šilčki, razglednice, znamke za doma in tujino, varnostni brezrokavniki, priponke, zastave in še marsikaj – vse seveda z vidrami, tistimi lepimi Uelijevimi risbami, ki nam jih je nesebično podaril. O vsakem izdelku bi lahko napisala roman, saj prav nič ne gre gladko. Največja težava so sponzorji: koliko bo kdo dal in kako ga predstaviti, da ne bo zamer in da bomo vsi zadovoljni. In moj perfekcionizem zahteva čas, tega pa ni… Če česa, potem ne maram šlampastih izdelkov. Kakovost, estetika, lepo oblikovanje… Največ veselja imam, kakor se morda sliši neumno, s konferenčnimi torbicami, ki so vse prej kot to. Zanje moči združiva z Dragico, direktorico podeželske zadruge Pomelaj iz Male Polane; našli sva se v pravični trgovini, v naravnih izdelkih iz domačega okolja, v prihranku onesnaževanja okolja. Ženske iz zadruge se navdušeno lotijo pletenja: prekmurski cekarji iz koruznega ličja, le nekoliko prirejeni v merah in dopolnjeni z glinenim gumbom, kateremu je Zita odtisnila vidrini tački, dobijo novo nalogo: postanejo izvirne konferenčne torbice, ki zadenejo v polno. Še več, ženske se lotijo še konferenčnih nahrbtnikov! In ko z Zito premlevava, kako uskladiti cekarje z glino, se spogledava: kaj pa ovratni trakovi? Menda vendar ne bomo imeli tiste brezosebne plastike s kovinskimi karabini na koncu? Seveda ne. Spletla jih bo iz konopljene vrvice v makrame tehniki. Ima samo eno težavo: Ali je lahko vsak drugačen, ker je dolgočasno plesti enake…? Na koncu priveže še glinen obesek – z vidrinimi tačkami, seveda. Če pomislim na trideset tisoč nemarnih modro-belih nahrbtnikov, ki so jih za predsedovanje Slovenije EU uvozili s Kitajske… Koliko topline sije iz teh domačih izdelkov, koliko ljubezni je vpleteno vanje! Ni čudno, da udeleženci naše konference »padejo dol«, ko jih pri registraciji obdarimo s cekarji! In ni čudno, da imajo naši cekarji, ki so v Prekmurju vedno pomenili nekaj dobrega, še druge neverjetne posledice: z zadrugo Pomelaj že snujemo nove ambiciozne načrte, Zita je pustila duhamorno, sramotno plačano službo v Muri in se priključila mojstricam v zadrugi, kjer bo njen oblikovalski talent dobil nov polet. Še naš projektni pes je srečen, kadarkoli pride v Malo Polano… Na direktoratu Ministrstva za gospodarstvo pa pravijo, da nimajo denarja, da bi nas podprli s tisočakom, in raje nagradijo svojega direktorja s sedem tisoč evri za uspešnost…

Pravična zgodba

Od koruznega zrna do cekarja

Ko se v Prekmurju vroče poletje preveša v bogato jesen, tudi na poljih podeželske zadruge POMELAJ v Mali Polani dozoreva koruza. Pa ne danes običajna koruza tujih hibridov, temveč stara domača sorta, trdinka, ki sicer nima visokega hektarskega donosa, ponaša pa se z zelo kakovostnim zrnjem in predvsem lepim, bogatim ličjem. Člani zadruge ročno poberejo koruzne storže, jih zličkajo in ličje na soncu posušijo. Pred uporabo je potrebno ličje ponovno navlažiti. Posamezne ovojne liste nato pletarji zvijajo v nosilni količek, ovijajo okrog žičnikov na lesenem modelu in jih prepletajo; ko izdelek dobi končno podobo, ga je potrebno dodobra posušiti. Pletenje izdelkov iz ličja v Prekmurju sloni na tradicionalnem izročilu, ki ga ohranja in neguje zadruga Pomelaj. Posebno znameniti so cekarji, ki so že nekdaj pomenili nekaj dobrega. V cekarju je mati prinesla priboljšek, morda pekovsko žemljico ali sladkorček, s cekarjem na kolesu se je stric odpeljal v »gorice«, tudi domači zajec je k dolgouhi nevesti potoval v cekarju; cekar je, poln zgodb, zmeraj visel v domači veži. Radovedne otroške oči so skrivaj kukale vanj in iskale dobrot. Tokrat je cekar dobil novo, sodobno vlogo: nadomestil je konferenčno torbico, v kateri najdejo prostor papirna gradiva, blok in svinčnik pa tudi prigrizek. Prekmurski cekar so spletle pridne roke rokodelcev iz Pomelaja. V njem sta skrita pomladanski dež in poletno sonce, ki sta pojila koruzo, v njem je znoj obiranja, so žulji in je pesem ličkanja, vsaj osem ur pletarskega dela ob večernih pogovorih, trije sončni dnevi sušenja in – neskončna ljubezen do domače zemlje. V cekarjih ni izpušnih plinov tovornjakov ali letal, ni razlite nafte ladij in ni solz nesrečnih ljudi ali izkoriščanih otrok. Pokukajte v cekar tudi vi. Naj vas spremljajo dobre misli, ko boste v trgovino vzeli cekar, domov pa prišli brez plastičnih vrečk. Cekarji za evropsko konferenco o vidri EOW-08 imajo še posebnost, ki izvira iz druge najbolj znane domače obrti v Prekmurju: lončarstva. Glinen gumb za zapenjanje je ročno izdelala umetnostna lončarka Zita Toplak iz Dobrovnika in mu vtisnila vidrini tački, simbol vidrinega centra in fundacije AQUALUTRA. Vse v duhu pravične trgovine. Vidrine sledi je ob potoku na Goričkem posnel švicarski umetnik in prijatelj narave Ueli Iff; z največjo skrbnostjo jih je pomanjšal, izdelal model in ga podaril Inštitutu LUTRA za fundacijo AQUALUTRA.

Konferenca teče tako, kot je treba. Moji sodelavci me spravijo v solze, ko ob prihodu zagledam domače aranžirano konferenčno dvorano: plišaste vidre in jazbeci, buče iz Prlekije in koruza trdinka, prekrasna rdeča jabolka in goričke »šklojce« od Cifrovih, vse je tu. Vse v znamenju bogate jeseni. Tudi vreme nam je naklonjeno, sončno in toplo. Lahko bi bilo popolnoma drugače. Udeleženci so navdušeni, stkejo se nova znanstva in utrdijo stara prijateljstva. Brez pomoči švicarskih kolegov, ki so zadnji mesec odpovedali, uspemo pripraviti celo razstavo o vidri, obljubljeno v LIFE projektu. Otvoritev je prijetna, sproščena, in vendar grajska, saj je na gradu Grad na Goričkem. Zapoje kvartet Pella, ki sva ga s Tatjano povsem po naključju sneli v Murski šumi, na obisku pri Vinciju. Toda pred tem zapojeva z Ljubenom sama, kar tako, ad hoc, prekmursko Teče mi teče, vodica. Buren aplavz, nato nekaj lepih Pellinih pesmi in otvoritveni nagovor predsednika naše skupine. Kolegi hvalijo razstavo (in moje prečute noči ob pripravah besedil zadnji hip). Nisem imela časa preverjati, toda bežen pogled pove, da si lahko oddahnemo. Razstava ima rdečo nit, ki jo bomo lahko nadaljevali kjerkoli. Benjamin, naša maskota, ubogi samček vidre, ki ga je povozil avto v Gabrovki, straži razstavo. Dodali smo še druge kune, dihurja in jazbeca, same žrtve prometa. Dodali smo v mavec odtisnjene sledi. Celo vidrine kože, ki jih lovci iz Bosne po končani vojni niso več prišli iskat k strojarju, so kolegi razpeli na steno; na razstavi je tudi škržak iz Hodoškega jezera, past, ki je lahko nevarna tudi vidram in sem jo pred mnogimi leti potegnila iz jezera. Udeleženci vsi po vrsti zatrjujejo, da niso niti najmanj mislili, da bo konferenca tako uspešna. Pred hotelom so deset dni plapolale vidrine zastave, več mesecev prej so dogodek napovedovali plakati. Srečanje je bilo tudi strokovno na zavidljivi ravni, nekaj predavanj je bilo izjemnih. Naša zvezda je bil prof. Erlinge s Švedske, 80-letna legenda raziskovanja vidre, ki je vsa raziskovanja, pri katerih nam danes pomagajo elektronske naprave, opravil na smučeh in opazoval s prostimi očmi. Vsa dognanja držijo še danes, po petdesetih letih, z novimi metodami smo jih samo potrdili. Uživa v najlepšem darilu, ki so mu ga lahko poklonili domači in prijatelji za 80. rojstni dan: potovanje v Slovenijo in ponovno srečanje z »vidrarji« ter načinom današnjega dela. Njegovo predavanje je poučno, a prijetno in prav nič težko mu ga ni ponoviti. Lepo je spet slišati osnove ekologije vidre in se spomniti, da je vendarle resnica »tam zunaj«, v naravi. Medijev pa kljub številnim vabilom ni, razen nekaj lokalcev. So zaposleni sami s seboj ali se jim ne ljubi voziti dve uri? Slovenski mediji so zgodba zase, ki jo zaradi profesionalne deformacije ne načenjam rada. Konferenca se po celodnevni ekskurziji in obisku zadruge Pomelaj zaključi v Prlekiji, med goricami, kjer nas v vinski kleti pričaka moj Biološki oktet. Bi bilo lahko še lepše? Srečni smo, toda neskončno utrujeni. Naslednji dan je čas za slovo. Toda ne pozabite, pošljite prispevke za zbornik do božiča, naročam. Nepreklicno načrtujem dober zbornik referatov, s katerim bo Lutra zaorala novo brazdo – v založništvo, nazaj k mojemu nekdanjemu poklicu. Za razliko od Koreje, kjer je srečanje zaznamoval le zunanji blišč. Ne bi bila jaz, če ne bi hotela bolje in drugače, kot je bilo že videno. Po desetih dneh se vračam v Ljubljano. Hiša še stoji, otroci so preživeli. Projektni pes, ki je moral ostati doma, je spet srečen.

Slab konec – nov izziv

Zapusti nas Jakob – tudi on si plete gnezdo. Prav, pogrešali ga bomo, njegove klice iz prekmurske Sibirije in večerne debate ob pivu. Toda življenje teče dalje. In nam prinese Igorja, Jakobovega sošolca in tudi štajerskega rojaka. Ekipa je spet popolna. Tudi projektni pes ne manjka. Decembrski dnevi ne prinesejo dobrih novic. Nismo dobili velikega norveškega projekta, čeprav sem prepričana, da je bil pripravljen dobro in skladno z razpisom. Krvavo bi ga potrebovali, da zapolnimo finančno luknjo do konca LIFE projekta. Čez nekaj dni izvemo, da tudi »prometni« projekt za nevladne organizacije z nižjim proračunom ni bil izbran. Katere črne sile so bile na delu? V sebi sem prepričana, da šentflorjanska zavist in korupcija, ki je seveda ne moremo dokazati. Prednovoletnemu srečanju pridružimo tudi praznovanje 10-letnice Lutre.. Junija, ko se je dopolnila, ni bilo časa, kasneje še manj. »Nobel geht die Welt zugrund«, bi rekel Jakob, projektni pes pa nič. Obiščejo nas številni kolegi, dobrim željam ni videti konca. Ko bi se vsaj desetina teh uresničila… Kolegi se vsaj navidez ne ukvarjajo z izgubljenimi priložnostmi. Mene pa je povsem strlo, še posebej, ko so vlomili v stanovanje, odnesli prenosnik (in vse podatke z njim) in se je sesul še stari nosorog, Lutrin terenski avto. Črn, mrzel zimski dan, dan, ko se hudič reži s svojega vedno večjega kupa, se konča v obupu, solzah in neprespani noči ob polni luni. Še ta gre hudobcu na roko in v jasni noči so vse rastline, ki jih pod težo projektov nisem utegnila pospraviti z balkona na varno, prezeble povesile veje. Ne bodo si več opomogle. A zjutraj zasije nov, zimski sončen dan. »Ne partija, ne policija, … ne morejo uničiti Fotogrupe M«, se spominjam socialističnih časov Mladine. Tudi Lutre ne bodo, o ne! Spravim se k računalniku. Tatjana je že poslala obvestilo o novih razpisih za velike projekte. Odprem Amazon.com in naročim kup knjig o neprofitnem menedžmentu. O tem hočem vedeti vse – no, skoraj vse. Nekoč bom napisala svojo, veš, pravim kuštravi terierki, ki odpre eno oko in me dvomljivo pogleda iz svoje »službe« pod pisalno mizo. Po desetih letih projektnega tandema obe dobro veva, kako gredo stvari. In se ne dava kar tako.