V kraljestvu povodnega moža

Nad starim, že zdavnaj opuščenim lesenim mlinom razkošne veje starih jelš še skrivajo mlinščico. Z bregov jo sicer vse bolj zaraščajo rogoz, ločje, šaši in rumenocvetne perunike, sredi zajetja pa je voda čista in mirna. V tih večerni mrak odmeva le žuborenje vodnih curkov, ki so se pretaknili med starimi hrastovimi bruni v zapornici in zdaj kot majhni slapovi padajo v potok ob mlinu. Leseno mlinsko kolo je že davno odnesel čas. – Po vodni gladini jezerca neslišno drsi nekaj nedoločljivega. Le drobni valovi, ki kodrajo gladino od premca proti bregu jezerca, izdajajo pritajeno gibanje in opozarjajo, da se za premcem morda skriva še kaj, da je morda le »vrh ledene gore«. Skozi meglico nad gladino se v luninem svitu kot odbojna stekla zableščijo oči. Iz vode se dvigne glava. Z dolgih brkov drsijo vodne kaplje, ko se obrača in kot periskop motri okolico. Povodni mož? Dolgo, dolgo se že ni prikazal v teh krajih …

Včasih, še ne tako dolgo tega, je imela vsaka voda, vsaka reka in vsak tolmun svojega povodnega moža. Ta je skrbel, da je bilo v vodi vse prav, bdel je nad zdravjem in dobrim počutjem vodnih prebivalcev. Nadziral je kakovost vode, pazil, da je bilo na brežinah, pod koreninami mogočnih hrastov in jelš vedno dovolj lukenj, kamor so se lahko v nevarnosti poskrili raki, pregledoval je ribe po tolmunih in odbiral tiste, ki so imele slabše možnosti za preživetje; te je potem lahko odnesel vodomec, čaplja ali kakšen drug ribič. Varoval je žabje in krastačje mreste in pomagal mladini, ki je zrasla iz paglavcev, na breg. Tako se je v toplih pomladnih nočeh lahko predajal veselim zvokom žabjih zborov, saj je bilo zelenih žab, sekulj, rosnic in plavčkov vedno na pretek …

Obris glave izgine v vodi, v naslednjem trenutku se oglasi čofotanje, cviljenje in prekopicevanje po vodi, nato hrup za nekaj časa potihne. Ob zapornici jezu izplava temna, dolga silhueta in se po travnatem bregu vzpne na kopno. Strese se, da vodne kaplje lete na vse strani, nato pa je slišati le še pokanje in mljaskanje. Ko oblaki odstrejo lunin sij, je vse jasno. Vidra si je privoščila gostijo z velikim krapom.

 

 

Zver, kuna, plenilec

Ker ima vidra sorazmerno kratke noge in stopa po celih stopalih, je na kopnem videti nekoliko nerodna. Ko skače, je dobro viden mačje usločen hrbet, značilen za družino kun. Vidrin pravi element, ki ga obvladuje do popolnosti, pa je voda; tu pokaže vso eleganco in spretnost vodne kune. Pri plavanju je videti, kot da vretenasto telo povsem brez teže in brez napora drsi skozi vodo, spretno se zvija in obrača ter igraje zasleduje plen. Štiri tace, opremljene s plavalno kožico med petimi prsti, in močan rep jo potiskajo s hitrostjo do 15 km/uro. Urnega potapljača izdaja le niz zračnih mehurčkov na vodnem površju, medtem ko lovi ribo ali beza raka iz račine.

Vidrini zobje, ko zaviha debele ustne in se loti plena, izdajajo pravo zver, mesojeda. Njeni derači so nevarno orožje, kadar se v stiski postavi v bran. Odrasla vidra potrebuje približno za četrtino svoje teže hrane na dan. Glede prehrane je na moč prilagodljiva: največji del (povprečno dve tretjini) sestavljajo ribe različnih vrst, zelo rada pa ima tudi potočne rake. Dvoživke (žabe, krastače) so na jedilniku letnemu času primerno, ptiči, plazilci, sesalci in vodne žuželke pa prispevajo po nekaj odstotnih deležev skupne prehrane. Po praznih, polomljenih lupinah sladkovodnih školjk na peščinah vodotokov, kjer vidra živi, sklepamo, da so tudi mehkužci občasno pomemben del njene prehrane.

Vidreki (iztrebki) so zelo značilni in jih ni težko razpoznati. Vsebujejo pretežno ribje luske, srti in vretenca, dele rakovih okončin in oklepov, dele okostja dvoživk, ostanke kosti in perja ptičev, dlake manjših sesalcev ter kože plazilcev, hitinske dele žuželk in rastlinske ostanke. Spremlja jih zelo obstojen, prodoren vonj po ribjem olju.

                          

Na vrhu prehranskega spleta

Vidra prilagaja prehrano razpoložljivim vrstam plena, ki so trenutno najpogostejše in najlažje dostopne. Ta lastnost jo uvršča med plenilce najvišjega reda v sladkovodnih ekosistemih, prav na vrh prehranske piramide. Čeprav po telesni velikosti nikakor ne dosega velikih zveri, jim je po svoji vlogi v naravi zelo podobna.

Vidra v evropskem naravnem prostoru nima naravnih plenilcev. Položaj krovne vrste pa ji je z napredkom človeške civilizacije in industrijskim razvojem prinesel več težav kot prednosti: v razvitih deželah je postala žrtev intenzivnega kmetijstva, industrijskih odplak in odpadkov ter splošnega onesnaževanja voda in uničevanja naravnega okolja. V njen življenjski prostor so nepopravljivo posegle hidromelioracije, hidroelektrarne in akumulacijska jezera, regulacije vodnih strug in osuševanja kmetijskih zemljišč, ki so za zmeraj spremenila ne le bivališča vodnih organizmov, temveč tudi obraz kulturne krajine.

Izginjanja vidre niti ne opazimo, pogosto tudi ne izginjanja rib, rakov, dvoživk, kačjih pastirjev in drugih vodnih ter obvodnih prebivalcev. Le spomin starejših lovcev ali ribičev seže v čas, ko so vidro lovili ob vsakem potoku, v vsakem jezeru in reki … Pogosto nas na slabo kakovost vodnega okolja opozori šele oporečna voda, ki priteče iz pipe. Takrat smo na vrsti že zadnji, a največji porabniki čiste vode. Fenoli, klorirani ogljikovodiki, težke kovine, nitrati, fosfati in druge nevarne snovi, ki se spirajo v vode z ostanki pralnih praškov, odpadnih olj, pesticidov, umetnih gnojil, komunalnimi in industrijskimi odplakami, pogubno delujejo na vodne organizme; nekatere posredno preko plenskih vrst, v katerih se kopičijo, druge neposredno ogrožajo tudi najvišje člene prehranskega spleta. Zato je vidra kazalec kakovosti vodnega habitata in zdravja širšega naravnega okolja. Kjer še živi, so vode sorazmerno čiste in naravno vodno okolje ohranjeno. Skrb za ohranjanje vidre je tako namenjena tudi ohranitvi drugih živalskih in rastlinskih vrst v njenem življenjskem okolju: vodomcu, trstnici, plavčku (barski žabi), debeloglavki, različnim vrstam rib, piškurju, potočnemu raku, školjkam, kačjim pastirjem in še številnim drugim vrstam. Hkrati z vidro varujemo bogato biotsko pestrost rek, potokov, jezer …

Kako jo opazimo, najdemo, sledimo

Za opazovanje vidre v naravi so potrebne dolge ure vztrajnosti in čakanja na izbranih, skritih mestih. Največkrat namreč živi človeku prikrito življenje, na lov se odpravlja večinoma v mraku ali še pred svitom. Zato bodimo pozorni na znake njene navzočnost, ki jih bomo našli na obrežjih voda:

• iztrebke pod mostovi in na drugih izpostavljenih mestih,
• sledi – odtise tac v blatu, na mivki in pesku ter v snegu,
• ostanke hrane, zlasti rib, rakov, škojčnih lupin na obrežju,
• vstopna in izstopna mesta na vodnih brežinah, dričalnice v blatu, na travi, ledu ali snegu.

 

Razširjenost

V Evropi živi le ena vrsta vidre, evrazijska vidra (Lutra lutra), ki je bila nekdaj razširjena ob vseh tekočih in stoječih sladkih vodah. Med vsemi 13 vrstami vider, kolikor jih živi po svetu, ima najobsežnejše življenjsko območje (areal razširjenosti): srečamo jo od iglastih gozdov Karpatov do panonskih ravnic in celo morske obale tako na severu kot na jugu evropske celine.

Evrazijsko vidro ločimo od drugih vrst med drugim po značilnem smrčku, oblikovanem v obliki odprte črke W. V njenem življenjskem okolju pri nas žive še pižmovke (Ondatra zibethicus ) in ponekod tudi nutrije (Myocastor coypus); obe vrsti sta priseljena ameriška glodavca. V zadnjem času se jima pridružuje še evropski bober (Castor fiber), vodni glodavec, ki po dveh stoletjih ponovno osvaja naše kraje z juga, po Muri, Dravi in Savi ter pritokih navzgor. Kadar nismo prepričani, katera vrsta vodnega sesalca je pred nami, bodimo pozorni na obliko repa in način obnašanja; glodavci so izključni rastlinojedi, zato jih ne bomo videli na lovu za plenom.

Sistematičnega območnega pregleda, ki bi natančno pokazal razširjenost vidre, v Sloveniji še nimamo. Iz različnih terenskih raziskav pa lahko povzamemo, da se vidra pojavlja tako v jadranskem kot tudi v donavskem povodju. Redkeje jo sledimo na Soči, Idrijci in Vipavi.

 

Goričko – vidrin raj v Sloveniji

Z vitalno, sklenjeno populacijo vidre se ponaša tudi Goričko. Vidrine sledi in iztrebke lahko odkrijemo malodane v vsakem potoku, rečici in reki, od Mure, Ledave in Krke do Mačkovskega, Peskovskega, Ratkovskega in Kobiljanskega potoka. Goričko nima naravnih stoječih voda, zato so zgrajeni vodni zadrževalniki, kot so Ledavsko jezero pri Kraščih na Ledavi, Hodoško jezero pri Hodošu na Dolenskem potoku, Križevsko jezero na Mali Krki in Bukovniško jezero na Bukovnici zelo pomembne oaze vodnega življenja, ki vidri bogatijo prehransko ponudbo in povečujejo možnosti za preživetje v sušnih letnih obdobjih.

Goričko je le del prostranega gričevja, ki se nadaljuje tako na madžarsko kot na avstrijsko stran. Proti jugu se zaključuje na diluvialnih terasah na levem bregu reke Ledave, severna meja pa poteka po razvodnici med Rabo in Muro. To so hkrati meje Krajinskega parka Goričko, ki se je pridružil parkoma na madžarski in avstrijski strani. Prebivalce treh dežel je kot simbol ogroženih, a tu še ohranjenih naravnih vrednot v trideželni krajinski park Goričko – Örseg – Raab povezala tudi vidra, kajti vidrina populacija na Goričkem je le del večje populacije, ki sega prek meja Slovenije na zahod in na vzhod. Stabilnost ji zagotavljajo prav vodni koridorji (predvsem reki Ledava in Krka), ki povezujejo vse tri čezmejne pokrajine.

 

Čiste vode so »označene«

Vidrin značilen življenjski prostor (habitat) so nižinske reke in potoki s plitvo strugo, ki ne presega 5 m širine, ima naraven tok in razčlenjene brežine z neokrnjenim, bogatim vegetacijskim pasom. Posebno pomembna so velika, stara drevesa z razvejanim koreninskim spletom, ki nudijo primerna počivališča in zavarovane prostore za brlog. Številni mrtvi rokavi, zalivi, polotoki, tolmuni in sipine povečujejo raznolikost njenega habitata in omogočajo življenje velikemu številu rastlinskih in živalskih vrst. Z večjo biotsko pestrostjo sladkovodnega ekosistema pa je tudi izbira plenskih vrst za vidro bogatejša. Taki ekosistemi so uravnoteženi in lažje prenesejo različne spremembe in pritiske.

Ugodne življenjske razmere povečuje razvejanost in povezanost vodnega omrežja pa tudi stoječe vode, kot so jezera, ribniki in različna mokrišča. Vidra je namreč potepuh. Sicer živi samotarsko in teritorialno, kar pomeni, da si vsak osebek zagotovi primerno ozemlje, toda ozemeljske zahteve so precej velike. Teritoriji lahko merijo od nekaj do več 10 dolžinskih kilometrov, pri čemer so teritoriji samcev praviloma večji in se prekrivajo s teritoriji več samic. Obseg teritorijev je odvisen predvsem od naravnih razmer, ki vidri zagotavljajo zadovoljitev vseh življenjskih potreb.

Mlajše živali, ki si iščejo nov življenjski prostor (teritorij), lahko prehodijo neverjetno dolge razdalje (tudi več kot 50 km!), se vzpenjajo čez hrbte razvodnic in premagujejo velike ovire.

Pridobljene teritorije vidre označujejo (markirajo) inbranijo pred vrstniki istega spola. Na mejah jih zaznamujejo z iztrebki, ki jim je primešan temen, želatinast žlezni izloček značilnega vonja. Bolj vztrajni in pogosti označevalci so samci, ki z vonjalnimi sporočili obveščajo morebitne tekmece, da je teritorij že zaseden.

Zaradi sporočilne vrednosti iztrebkov je pomembno, da so le-ti na vidnih mestih in da se čim dlje ohranijo. Zato jih vidre odlagajo na najbolj izpostavljena mesta ob vodnih obrežjih, najraje na najvišjo skalo ali največji kamen, na pomole, brvi, vodne pregrade in podobne objekte, drevesne štore in debla, peščene sipine ob sotočjih ali izlivih. Primerna mesta si vidra pripravi tudi sama, in sicer tako, da na kup zgrebe pesek, blato, zemljo ali travo.

Vidre rade obiskujejo različne objekte, zgrajene na ali ob vodi – takšni so mlini, žage, jezovi – in jih označujejo. Najraje pa označujejo različne mostove, ki vodijo poti, ceste, hitre ceste in železnice preko vidrinih habitatov – vodotokov. Če so načrtovalci in graditelji mislili na potrebe živali, ko so kulturno krajino prepredali s prometnimi koridorji, so morda pod mostom ob vodni strugi uredili pas suhe brežine ali ga celo pripravili iz skal ali zgradili iz betona. V takih primerih vidre prečkajo cesto pod mostom, vendar le po kopnem, kajti tam najdejo najprimernejša mesta za označevanje. Kadar odprtino mostu v celoti zaliva voda, vidra prečka cesto poleg mostu in nemalokrat postane žrtev prometa. V zadnjih desetletjih je v razvitih evropskih deželah (in tudi pri nas) cestni promet daleč najpogostejši vzrok vidrinih poginov. Zato je primerna ureditev mostov nadvse pomemben dejavnik pri varstvu vider in vodnega življenja.

 

Nekdaj preganjana, zdaj ogrožena – se bo vrnila?

Časi, ko so vidro po Evropi lovili z različnimi pastmi, zankami, zastrupljenimi vabami, jo zalezovali in nabadali na osti ter trizobe, lovili z mrežami in s tropi psov, streljali in pobijali na najbolj okrutne načine, so danes žalostna zgodovina živalske vrste, ki pa je ne smemo pozabiti. Naučiti bi nas morala, da lahko človek z nenadzorovanim in neomejenim lovom, ki ga povrhu spodbujajo še visoke nagrade, kritično poseže v populacije zveri in jih tudi iztrebi. To se je zgodilo vidri v preteklem stoletju, saj je po intenzivnem preganjanju v prvi polovici stoletja v šestdesetih letih postala v Evropi izjemno redka, v številnih deželah celo iztrebljena vrsta.

Sredina preteklega stoletja je vidri prinesla nove, hujše nevarnosti: osti, mreže in pasti so zamenjali pesticidi s polj in industrijske odplake s težkimi kovinami, PCB-ji ter drugimi bioakumulativnimi snovmi, ki zastrupljajo vodno okolje in žive organizme; koncentracija teh snovi in njihov poguben učinek se stopnjuje po prehranski piramidi navzgor, vse do vidre kot plenilca najvišjega reda – in človeka. Čeprav je bila vidra v sedemdesetih letih marsikje v Evropi kot vrsta že zavarovana, je postajala vse redkejša. Vendar smo šele ob spoznanju, da smo ogroženi tudi ljudje, zagnali preplah in se začeli vpraševati po vzrokih. Zdaj je uporaba najbolj strupenih biocidov večinoma že prepovedana (tudi pri nas), a iz okolja še dolgo ne bodo povsem izginili.

Največja nevarnost pa je vidri pretila z risalnih desk prostorskih načrtovalcev, ki so v želji, da bi zadostili vse večjim potrebam po intenzivni kmetijski pridelavi, spreminjali mozaično kulturno krajino z vijugavimi, obraščenimi rekami in potoki v monotono kulturno stepo z vodnimi kanali, ki so jim bagri zlikali bregove in jih oblekli v kamen in beton. Vodotoke so brez ozira na življenje v njih in ob njih regulirali, osuševali, jim prestavljali struge in odstranjevali obrežne vegetacijske pasove.

Razvoj ekoloških znanosti in naraščajoča naravovarstvena ozaveščenost sta v šestdesetih in sedemdesetih letih prinesla zakonsko zavarovanje vrste Lutra lutra . Prav vidra pa je dober primer, da samo varstvo živalske vrste na papirju ni dovolj za njeno ohranitev. Zavarovati in ohranjati je potrebno njen življenjski prostor, sladkovodne habitate vseh vrst. Zato sodobni mednarodni sporazumi in konvencije, prav tako pa tudi nacionalna zakonodaja predpisujejo ohranjanje ugodnega stanja zavarovanih živalskih vrst skupaj z njihovimi naravnimi habitati. Pot do uresničenja naravovarstvenih ciljev pa je pogosto težka, polna nesporazumov, neznanja in zakoreninjenih predsodkov – in zato dolga. V zadnjih letih se je ponekod v Evropi krivulja vidrine številčnosti, ki je dolga leta strmo padala, že obrnila navzgor in vidra se počasi vrača v svoje nekdanje habitate. Ji bomo pri tem ponudili pomoč? Hkrati bomo poskrbeli tudi za druge vodne in obvodne prebivalce, vso biotsko pestrost sladkovodnih habitatov in ne nazadnje – za ključno dobrino tretjega tisočletja – vodo.

 

Osebna izkaznica vidre

Sistematika
red zveri (Carnivora)
družina kune (Mustelidae)
poddružina vidre (Lutrinae)
vrsta evrazijska vidra (Lutra lutra)

Telesna dolžina: samec 1,20 m, samica 1,10 m
Telesna teža: samec od 8 do 11 kg, samica od 5 do 7 kg
Zobna formula: 3141/3132
Dolžina brkov (vibris): do 25 cm
Število krempljev: 5/5
Gostota kožuha: okrog 50 000 dlak/cm²

 

VARSTVO VIDRE

Evropska oziroma evrazijska vidra (Lutra lutra L.) je v zadnjih desetletjih postala cilj posebnih naravovarstvenih prizadevanj, saj je ena od petih vrst evropskih zveri, ki so iz večjega dela srednje Evrope že izginile. Vidra je navedena na Dodatku II Bernske konvencije (in je tudi njen simbol), na Prilogi II in IV Direktive o habitatih in na Rdečem seznamu Mednarodne zveze za varstvo narave (IUCN Red List, 2004, status NT (Near Threatened)). Po Pravilniku o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, Priloga 3 (sesalci) je vidra uvrščena med ranljive vrste (V), po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah  je uvrščena na Prilogo 1 (kot vrsta, katere živali se varuje), na Prilogo 2 (kot vrsta, katere habitate se varuje) in na Prilogo 6 (kot vrsta, ki je predmet okoljske odgovornosti). Prav tako so predmet okoljske odgovornosti tudi njen habitat, razmnoževališča ter počivališča.

Neposredno zakonsko varstvo vidre v Sloveniji

Pravilnik o uvrstitvi ogroženi h rastlinskih in živalskih vrstah v rdeči seznam (Ur. l. RS, št. 82/02 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami): Evrazijska vidra je uvrščena v kategorijo ranljiva vrsta (V).

Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Ur. l. RS, št. 46/04 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami): Varuje živali in njene habitate, oboje je predmet okoljske odgovornosti.

Zakon o ohranjanju narave (Ur. l. RS, št. 96/04 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami): Vidra je kot domorodna in mednarodno varovana živalska vrsta pod posebnim varstvom države; vlada predpisuje ugodno ohranjanje takšnih živalskih vrst in njihovih habitatov.

Posredno zakonsko varstvo vidre v Sloveniji:

Zakon o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 39/06 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami).
Zakon o vodah (Ur. l. RS, št. 67/02 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami).

Naša država je prevzela in podpisala več kot deset mednarodnih naravovarstvenih konvencij in sporazumov, ki neposredno ali posredno zadevajo tudi varstvo vidre in njenih habitatov.