Barvanka Slovenija, evropski biotski park

Bogato biotsko pestrost naše dežele bodo radovedneži lahko spoznavali na aktiven način: z barvanjem rastlin in živali različnih življenjskih okolij, od alpskega visokogorja do nižinskih gozdov ob Muri. Barvanje bo pestro, kot je pester naš živi svet, hkrati pa zabavno in poučno.

Ilustracije je narisal Vasja Koman, besedilo na hrbtnih straneh listov je pripravila Marjana Hönigsfeld Adamič. O barvanki je prof. dr. Tom Turk z Biotehniške fakultete v Ljubljani napisal: ( besedilo v priponki).

Poziv za ohranitev reke Save brez (novih) hidroelektrarn

Več kot petdeset znanstvenikov, raziskovalcev in strokovnjakov s področij biologije, ekologije in naravovarstva, družboslovja ter predstavnikov naravovarstvenih organizacij je danes na pristojne državne organe – Ministrstvo za okolje in prostor ter Vlado RS, na poslance, na parlamentarne in zunajparlamentarne stranke ter parlamentarne odbore naslovilo poziv za ohranitev reke Save brez (novih) hidroelektrarn.

Poziv je namenjen odločevalcem, naj najdaljše slovenske reke, reke Save, njenih z Naturo 2000 varovanih odsekov ter edinstvenih živalskih in rastlinskih habitatov ne uničijo s trajnimi, megalomanskimi hidroenergetskimi objekti, pač pa naj – nasprotno –  vse napore usmerijo v zaščito naravnega rečnega ekosistema in ohranitev bogate biotske pestrosti, ki je ključnega pomena za prihodnost.

Vlada je 9. decembra 2020 sprejela odločbo, s katero je nosilcem posega v naravo dovolila prevlado javne koristi energetike nad javno koristjo ohranjanja narave za HE Mokrice na spodnji Savi. Poleg tega je jeseni 2020 prižgala zeleno luč za zajezitev srednje Save, kjer je od Tacna do Suhadola načrtovana veriga kar desetih novih velikih hidroelektrarn. Uresničitev tega nadvse invazivnega investicijskega načrta pomeni uničenje reke Save in njenega ekosistema na celotnem odseku od Mavčič do državne meje (s pričakovanimi čezmejnimi vplivi), kar ni in ne more biti nacionalni interes Slovenije. Tudi povečana poraba električne energije nikakor ne opravičuje uničenja rečnih ekosistemov, saj so ukrepi za zmanjšanje porabe energije nezadostni ali zanemarjeni.

Uresničitev investicijskega načrta na Savi bi bila usodna za številne živalske vrste, zlasti ribe. Samo na območju srednje Save živi dobra tretjina ribjih vrst Slovenije, v porečju Save pa kar 26 vrst rib, ki za preživetje potrebujejo hitro-tekoče vode; za 12 vrst so migracije ključnega pomena, saj v različnih življenjskih fazah potrebujejo različne habitate, ki jih lahko zagotavlja le neprekinjen habitatni koridor, torej reka brez pregrad in jezov. Izpostavljamo zgolj sulca, ki sodi med ogrožene in zavarovane evropske vrste, katere najbolj vitalna populacija jugovzhodne Evrope živi ravno na območju srednje Save – prav tam, kjer je načrtovana veriga hidroelektrarn. Z izgradnjo visokih pregrad na Savi bi sulec s tega območja najverjetneje povsem izginil.

Hidroelektrarne predstavljajo trajno (in nikakor trajnostno!) spremembo tekočega vodnega ekosistema – spremembo, ki ima nepredvidljiv in nevaren vpliv na vire pitnih voda. Ob izgradnji desetih HE na srednji Savi bi veriga akumulacijskih jezer prinesla akumulacijo nevarnih snovi in grožnjo oskrbi z vodo znatnega dela države, predvsem prebivalstva Ljubljane, ki se oskrbuje s kakovostno pitno vodo s savskega proda na severnem delu Ljubljanske kotline. »Govorjenje o zeleni energiji iz hidroelektrarn je z vidika ekosistemov in narave popoln nesmisel. Ne gre za nikakršno zeleno energijo, razen seveda, če govorimo o zeleni barvi evtrofiziranih akumulacij … Vprašati se moramo, ali smo kot družba že toliko zreli, da prenehamo ugotavljati, kakšne odpustke v obliki omilitvenih, izravnalnih ukrepov in nadomestnih habitatov si lahko privoščimo, da lahko neko naravno vrednoto uničimo. Če reko pregradimo, reke ni več. Konec. Po svetu že podirajo jezove na rekah, mi pa bi ves čas nekaj gradili!« opozarja prof. dr. Mihael J. Toman, profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, prvopodpisani pod poziv za ohranitev reke Save brez hidroelektrarn.

Raziskave v Evropi in po svetu nesporno potrjujejo daljnosežne škodljive posledice zajezitve rek, zato je gradnja hidroelektrarn v sedanjem času družbeno in okoljsko nesprejemljiva. Načrtovana pozidava reke Save, njenih še zadnjih neprizadetih in ohranjenih območij,  je v nasprotju z evropskim Zelenim dogovorom, ki zaradi nujne zaščite biotske raznovrstnosti in obnove degradiranih ekosistemov kot cilj do leta 2050 postavlja povrnitev najmanj 25 tisoč kilometrov rek EU v stanje pred njihovo regulacijo.

V tem duhu podpisniki pobude pozivajo odločevalce – v prvi vrsti vlado RS, da se v nacionalnemu energetskem programu odreče nadaljnji gradnji novih hidroelektrarn na slovenskih rekah, še posebej v ohranjenem rečnem delu srednje Save.

Lea Likozar

Lea Likozar

Lea je univerzitetna diplomirana biologinja. Po dobrih petih letih dela kot ekologinja v Walesu in Angliji (Združeno kraljestvo), se je odločila za vrnitev v Slovenijo. Lea ima izkušnje s presojami vplivov na okolje in pripravo okoljskih poročil za pridobitev gradbenih dovoljenj individualnih hiš in večjih gradbenih kompleksov. Spozna se na netopirje in dvoživke, še posebej pa so ji pri srcu podleski. Za delo v tujini je pridobila licence za Evropske zaščitene vrste, ki jih izdaja Natural England in Natural Resources Wales, in sicer za netopirje, velike pupke in pegaste sove. Je članica združenja Britanskih ekologov The Chartered Institute of Ecology and Environmental Management (CIEEM). Njen poseben talent je risanje.

Kontaktni podatki:

E-naslov: lea@lutra.si
Mobitel: 030 315 104

LIFE BEAVER

Po stoletjih neusmiljenega preganjanja in lova je bil
bober pred dobrima dvema stoletjema v večini evropskih dežel iztrebljen, vrsta
pa na pragu izumrtja. V zadnjih desetletjih se s številnimi programi ponovnih
naselitev pospešeno vrača v zgodovinske habitate, po naselitvi na Hrvaškem tudi
v Slovenijo. Na tej poti uspešno premaguje različne ovire v kulturni krajini in
celo rečne pregrade, a veliko težje se spoprijema z ovirami v človekovem sebičnem
prepričanju, da je narava neizčrpen vir dobrin in da jo lahko neovirano
prilagajamo svojim potrebam in željam. Tudi bober prilagaja vodni prostor
svojim potrebam, a ga hkrati ohranja in bogati tudi za druge vrste – in za
ljudi: povečuje biotsko pestrost in ekosistemske storitve celinskih voda. Obglodana
drevesa, odgriznjeno koruzno steblo ali zamašen cevni prepust so le nepomemben
davek za sonaravno prilagajanje podnebnim spremembam.

Ponovna naselitev bobrov v Posavini na Hrvaškem pred 24
leti je štela 85 živali. Danes šteje populacija največjega evropskega glodavca
več kot 10.000 živali; razširila se je po vsej Hrvaški in delih Bosne in
Hercegovine, Srbije, Avstrije ter Madžarske. Tudi v Slovenijo so bobri priplavali
po Savi, Muri, Dravi, Kolpi – s Hrvaške. V obeh državah danes govorimo o
ugodnem stanju bobrove populacije. Zato smo se v projektu LIFE BOBER povezali z
dvema hrvaškima partnerjema: Gozdarsko fakulteto Univerze v Zagrebu, ki je
zaslužna za naseljevanje bobrov, in Muzejem Ivanič Grada, mesteca, v bližini
katerega so bili izpuščeni v naravo in ki je posvojilo bobre tako močno, da so
prepletli vse javno življenje; mestece je odličen vzor za novo sobivanje ljudi z
bobrom.

Bober se vrača v močno spremenjeno življenjsko okolje: v zadnjem
stoletju smo v Evropi uspeli uničiti med 50 in 90 % mokrišč; samo za nove
kmetijske površine smo osušili 377.000 km2 različnih mokrišč, zato že
pogrešamo ekosistemske usluge teh dragocenih habitatov, še posebej v času podnebnih
sprememb, ki jih že močno občutimo. Kako bomo zadrževali vodo v krajini in jo
čistili različnih škodljivih in strupenih snovi, s katerimi jo obremenjuje naša
civilizacija? Kako bomo preprečevali ali vsaj zmanjševali poplave in erozijo,
ustvarjali ponore CO2, kako bomo preprečili izgubljanje
biodiverzitete vodnih okolij? Pri teh zahtevnih nalogah nam lahko pomaga bober,
vendar ga moramo najprej spoznati in razumeti, kar je eden od ciljev projekta.
Vrednost ekosistemskih storitev, ki nam jih zagotavljajo mokrišča, strokovnjaki
ocenjujejo na najmanj 16.000 €/ha/leto. Mokrišča, ki jih ustvari ali vzdržuje
bober, imajo lokalno lahko še precej višjo vrednost; 150 kvadratnih kilometrov
mokrišč zmore prečistiti kar 32 milijonov m3
vode na leto, vsa ta mokrišča pa lahko brezplačno vzdržuje in dograjuje vojska 100.000
ekosistemskih inženirjev – bobrov. V projektu bomo s pomočjo partnerja,
Gozdarskega inštituta Slovenije, kjer imajo veliko izkušenj z modeliranjem, ocenili
vrednost ekosistemskih in bobrovih storitev ter izdelali model potencialnega
širjenja bobrove populacije. Kje so njene naravne meje?

Izobraževalne in ozaveščevalne naloge, ki smo si jih
zastavili v projektu, bomo skušali čim bolj oddaljiti od utilitaristične
presoje o koristih in škodi, ki jo lahko imamo od določene živalske vrste.
Razmišljanje o naravnih vplivih, ki jih ima bober s svojim ključnim inženirskim
delovanjem v vodnih ekosistemih, bomo delili z najširšo javnostjo, predvsem pa
ga bomo usmerili na ciljne skupine, ki imajo največ opravka z bobrom: kmete,
gozdarje, lastnike zemljišč, upravljavce voda, ribiče in lovce, vplivati pa bomo
skušali tudi na kmetijsko, vodarsko in sploh okoljske politike. V tej luči bomo
prevetrili tudi sistem ocenjevanja »škode« divjih živalskih vrst in s tem
povezanega plačevanja odškodnine. Zahtevki za izplačilo škode, ki naj bi jo
povzročil bober, so namreč v Sloveniji iz leta v leto višji. Nam bo tudi bober,
ki smo ga pripeljali na rob izumrtja in mu uničili večino njegovega življenjskega
prostora, izstavil račun za povzročeno škodo? Kdaj bomo ugotovili, da smo s
takim ravnanjem največjo škodo povzročili sebi in da nam jo bober lahko pomaga
popraviti?

Ne da bi vedel, se bober pri svojem delovanju v vodnem
okolju ravna po evropskih okoljskih smernicah in prispeva k njihovim ciljem: Habitatni
smernici, Okvirni vodni smernici, Smernici o poplavah, Nitratni smernici, Smernici
o pitni vodi, Smernici o okoljski odgovornosti …, pomembno pa prispeva tudi k
ciljem Strategije EU za biotsko pestrost in ukrepa v smeri prilagajanja
podnebnim spremembam.

Skrajni čas je torej, da se ljudje prilagodimo
spremembam, ki jih v vodno okolje prinaša bober, in ne obratno. Zato projekt
LIFE BEAVER pozdravlja bobrovo vrnitev. Partnerji se bomo potrudili, da bodo povratnika
sprejeli tudi prebivalci ob vodah v Sloveniji in na Hrvaškem. Veseli pa bomo,
če bomo dosežke projekta lahko prenesli tudi v vse, predvsem sosednje dežele,
kjer bober živi ali kamor se po naravni poti lahko v prihodnosti še vrne.

Akronim projekta: LIFE BEAVER

Številka projekta: LIFE19 GIE/SI/001111

Leto razpisa projekta: 2019

Prednostno področje: Okoljsko upravljanje in informiranje

Naslov projekta (ANG): LIFE with the beaver, wetlands and climate change

Naslov projekta (SI): Živeti z bobrom, mokrišči in podnebnimi spremembami.

Naslov projekta (HR): Živjeti sa dabrom, vlažnim staništima i klimatskim promjenama

Začetek projekta: 1. 9. 2020
Zaključek projekta: 31. 8. 2024
Spletna stran projekta: https://life-beaver.eu
FB profil projekta: https://www.facebook.com/LIFEAquaviva

Prijavitelj: Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine (SI)
Partnerji: Sveučilište u Zagrebu – Šumarski fakultet (HR), Gozdarski inštitut Slovenije (SI), Muzej Ivanić – Grada (HR)

Vrednost projekta: 913,861 € (100 %)
Projektna vrednost slovenskih partnerjev: 637.262,00 € (70 % projekta)
Projektna vrednost hrvaških partnerjev: 276.599,00 € (30% projekta)
Prispevek Evropske komisije: 491.647 € (53,80 %)
Predvideno sofinanciranje Ministrstva za okolje in prostor (SI): 124.893,00 € (19,60% deleža slovenskih partnerjev)

Lasten vložek partnerjev (ob sofinanciranju MOP): 297.321,00 € (32,53 %)
Lasten vložek partnerjev (brez sofinanciranja MOP): 422.214,00 € (46,20 %)

 

Za obiskovalce Vidrinega centra AQUALUTRA

Zaradi preprečevanja širjenja okužbe z virusom COVID-19 je Vidrin center AQUALUTRA v Križevcih na Goričkem do nadaljnjega zaprt za javnost. Prosimo, spremljajte naša obvestila še naprej!