SPOROČILO ZA JAVNOST – 31. 03. 2022

Bober

Odgovor Inštituta Lutra na navedbe ministra Vizjaka v medijih

Ministrova zavajanja v izjavah za Slovensko kroniko (RTVSLO), 29. 3. 2022:

  1. Po presoji ministra Vizjaka vsebine projekta LIFE BEAVER niso več potrebne in, cit.: “niso v korist bobra, ampak v korist nevladne organizacije, ki ji predlagam, da pridobi kaka sredstva tudi na trgu, ne samo iz davkoplačevalskih virov”.
  2. “Če je inštitut začel dejavnosti pred tem in brez podpisane (sofinancerske, op. Lutra) pogodbe, je to počel na lastno odgovornost in tveganje”.
  3. “Kdorkoli me pozna, ve, da nisem maščevalen človek. Če bi bilo to res v ozadju, potem ne bi nobene pogodbe sklenili z Lutro, pa smo jo.”

Ad. 1:                                                  

Tako minister Vizjak osebno kot tudi Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju Ministrstvo) v izjavah za javnost vztrajno ponavljata, da sofinanciranje projekta ni več aktualno, ker so se bobri že preveč namnožili. Projekt je podprla Evropska komisija ravno zato, ker smo v prijavi projekta utemeljili potrebo po ukrepanju zaradi hitrega širjenja in naraščanja bobrove populacije ter naraščajočih konfliktov. Projekt vendarle ni za bobra, ampak je predvsem namenjen ljudem in zmanjšanju konfliktov. Bober ne potrebuje »zaščite«, ampak ustrezne ukrepe, ki bodo zmanjševali konflikte, pri tem pa je osnovno izhodišče poznavanje vrste in njene ekologije (torej izobraževanje na vseh ravneh). Gre za predstavitev izjemno kompleksnih povezav v ekosistemu, ki potrebuje dobro komunikacijsko podporo, brez katere sobivanje ljudi in bobra ni mogoče. Potreba po dobri komunikaciji izhaja tudi iz Strokovnih podlag ZRSVN, na katere se Ministrstvo sklicuje.

Sofinanciranje projekta LIFE ni in ne more biti namenjeno delovanju organizacije. Projekt ima jasne cilje, določeno časovnico in pričakovane rezultate ter podrobno in zaprto finančno konstrukcijo. Upravičenost porabe sredstev zelo podrobno preverja Evropska komisija: vsa sredstva, ki jih projektu namenijo Evropska komisija, sofinancerji in prijavitelj s partnerji, morajo biti porabljena transparentno in učinkovito ter izključno za namene projekta. Inštitut Lutra mora kljub morebitnemu sofinanciranju Ministrstva zagotoviti tudi svoja sredstva v višini 130.833,80 €. V primeru, da Ministrstvo projekta ne bo sofinanciralo, mora Inštitut Lutra zagotoviti 225.267,00 €, partner Gozdarski inštitut Slovenije pa 68.535,00 €.

Znano je, da je Slovenija pri črpanju evropskih sredstev med manj uspešnimi državami, Inštitut Lutra pa je glede na število odobrenih LIFE projektov med najuspešnejšimi organizacijami v Sloveniji.

Iz evropskih skladov smo v času našega delovanja sami, s pomočjo projektnih partnerjev ali kot zunanji sodelavci pridobili že več kot 8,2 mio €. Projekti zagotavljajo delovna mesta, plačani so vsi davki in prispevki (davkoplačevalski denar!), velik del tega evropskega denarja pa konča pri slovenskih podjetjih, ki s svojimi storitvami sodelujejo pri doseganju projektnih ciljev.

Med letoma 2004 in 2021 je skupni  promet Inštituta Lutra znašal skoraj 2,6 mio €. Približno 50 % sredstev smo pridobili na javnih razpisih (za skupno 24 projektov), večino od tega iz programa LIFE (53 %), drugo polovico sredstev pa z delom na trgu. Donacij je v vseh teh letih bilo zgolj za vzorec. Več kot 40 % sredstev, ki jih pridobimo na trgu, porabimo za vlaganje v neprofitne projekte, ostalo pa za pokrivanje stroškov, ki v teh projektih niso upravičeni.

Skupni prispevek Ministrstva v projekte LIFE, pri katerih je bil Inštitut Lutra prijavitelj ali partner, je doslej znašal 656.480 €, prispevek Evropske komisije pa več kot 2,7 mio €. Od leta 2004 je Inštitut Lutra od Ministrstva prejel 194.144,58 € za sofinanciranje LIFE projektov in 87.038,67 € na razpisih Ministrstva za projekte nevladnih organizacij. Doslej nismo niti od Ministrstva niti od drugih javnih institucij nikoli pridobili nenamenskega sofinanciranja, zato je trditev, da živimo na račun davkoplačevalcev, povsem neresnična in zavajajoča. Vsa sredstva Ministrstva, ki smo jih prejeli kot (so)financiranje projektov, predstavljajo zgolj 11 % celotnega prometa Inštituta Lutra.

Trditev Ministra Vizjaka, da pridobivamo sredstva samo iz davkoplačevalskega denarja, je torej laž.

Ad. 2:

Po našem vedenju so se vsi LIFE projekti v Sloveniji pričeli pred podpisom sofinancerske pogodbe z Ministrstvom (sofinanciranih je bilo več kot 30 LIFE projektov). Doslej je bilo samoumevno, da dogovor o sofinanciranju velja. Vsak prijavitelj gradi finančno konstrukcijo glede na razpoložljiva sredstva in če Ministrstvo obljubi sofinanciranje projekta, prijavitelj sredstva tudi pričakuje. Brez vsebinske in finančne podpore Ministrstva projekta LIFE BEAVER na Evropsko komisijo sploh ne bi prijavili. Najprej smo se za sofinanciranje dogovorili med pripravo projektne prijavnice (in vsebino uskladili), kar dokazuje podpisano pismo podpore. Prav tako smo se s pravočasno in popolno vlogo prijavili na javni poziv Ministrstva za sofinanciranje LIFE projektov; javni poziv med drugim navaja, da bodo sofinancirani VSI od Evropske komisije potrjeni projekti. Zakaj bi nas torej skrbelo, da pogodba o sofinanciranju projekta ne bo podpisana?

K začetku del na projektu nas obvezuje pogodba z Evropsko komisijo, v kateri je časovnica del natančno določena. Zato smo s projektom začeli po načrtu, 1. septembra 2020.

Ad. 3:

Minister pravi, da odrekanje sredstev ni maščevanje, ampak osebi, ki bi še sodnikom »trla jajca«, težko verjamemo…

Pogodba, o kateri govori minister, je bila sklenjena na podlagi izbora Inštituta Lutra (kot ponudnika storitev na trgu!) za javno naročilo št. 430-5/2022-2550: »Vzpostavitev in izvajanje monitoringa populacij bobra in vidre v sezonah 2022/23 in 2023/24«, ki ga je objavilo Ministrstvo. Naloga monitoringa vrst Natura 2000 (tudi vidre in bobra) je obveza za vse države članice EU, Slovenija pa je pri zagotavljanju monitoringov v krepki zamudi. Za vidro in bobra od določitve Natura 2000 območij (leta 2004) ni bil opravljen niti državni pregled stanja vrst, kaj šele monitoring. Zato je takšna naloga obveza naše države.

Odgovor Inštituta Lutra na sporočilo za javnost Ministrstva za okolje in prostor, objavljenega 28.03.2022 na portalu Ministrstva

V sporočilu za javnost Ministrstvo navaja, da bi»znesek torej več kot 1 mio evrov bi bil s to pogodbo namenjen spoznavanju in razumevanju vloge bobra v ekosistemu, ocenjevanju vrednost ekosistemskih in bobrovih storitev pri vzdrževanju mokrišč in zagotavljanju čiste vode, izobraževanje in ozaveščanje ciljnih skupin o vlogi in pomenu prisotnosti bobra, kar neposredno nima povezav z zaščito bobra, temveč gre za sofinanciranje akcij, ki ne bodo ključno pripomogle k sprejetju strategije, temveč za delovanje nevladne organizacije.«

Vrednost projekta je 913.861 € in ne več kot 1 mio evrov. Ministrstvo nenadoma ne razume več povezave med »spoznavanjem in razumevanjem vloge bobra v ekosistemu, ocenjevanju vrednost ekosistemskih in bobrovih storitev pri vzdrževanju mokrišč in zagotavljanju čiste vode, izobraževanjem in ozaveščanje ciljnih skupin o vlogi in pomenu prisotnosti bobra« in varstvom vrste. Kot Ministrstvo že samo ugotavlja, bober ne potrebuje »zaščite«, ampak ustrezne ukrepe, ki bodo zmanjševali konflikte, pri tem pa je osnovno izhodišče poznavanje vrste (torej izobraževanje na vseh ravneh), kar je skladno s  Strokovnimi podlagami ZRSVN, na katere se Ministrstvo sklicuje.

Ministrstvo je samo predlagalo, da v projekt vključimo tudi oceno vrednosti ekosistemskih storitev mokrišč in bobrovih aktivnosti, saj bo tako lažje utemeljevalo usmeritve politik na področju varstva narave, voda, kmetijstva in podnebnih sprememb. Pomemben del projekta je tudi priprava modela trenutne in prihodnje razširjenosti bobra in conacija Slovenije glede na sprejemljivost pojavljanja bobra, predvsem z vidika možnih konfliktov, ki je več kot dobrodošel rezultat za pripravo strategije.

Navedbe Ministrstva, da ima resne zadržke glede sofinanciranja projekta zaradi »znatnega povečanja prisotnost bobra v naravi, nastanka škod, spremenjenih pričakovanj deležnikov ipd.« ter »nastale potrebe po ustreznem (pre)oblikovanju politike do te živalske vrste« niso smiselne in kažejo na ministrovo nepoznavanje projekta, saj v projektu naslavljamo ravno te vsebine. Gre za informacijski projekt in ne za projekt, namenjen izključnemu varstvu oziroma povečanju populacije vrste. Vrsta se sama uspešno širi in ne potrebuje posebnih ukrepov za izboljšanje naravnega okolja, potrebno pa je izboljšati bobrov »družbeni habitat«. Potreba po projektnih aktivnostih je v projektni nalogi utemeljena ravno s hitrim širjenjem vrste in rastjo populacije, povečanjem konfliktov in potrebami deležnikov; vse to je bilo jasno že ob prijavi projekta v letu 2019 in je morda novost zgolj za ministra Vizjaka.

Ministrstvo je v pismu podpore projektu med drugim navedlo, da podpira projekt in da bo uporabilo rezultate projekta v procesu priprave politik za varstvo narave, okolja in blaženja/prilagajanja na podnebne spremembe ter za nadaljnje načrtovanje upravljanja z bobrom. V letu 2019 pripravljene Strokovne podlage za načrt ohranjanja in trajnostnega upravljanja bobra (Castor fiber) v Sloveniji, ki jih je pripravil Zavod za varstvo narave Slovenije, poudarjajo pomen stalne komunikacije, izobraževanja in ozaveščanja na vseh ravneh; ravno to je eden od osnovnih namenov projekta LIFE BEAVER. Projekt je mednarodne narave in vključuje sodelovanje širšega kroga strokovnjakov za bobra v Evropi. V slovenski prostor prinaša pregled (v obliki priročnika) in praktično predstavitev učinkovitih ukrepov za zmanjševanje konfliktov z bobrom ter nas ponovno uči, kako sobivati z njim. Med pomembnimi rezultati projekta so tudi:

  • Smernice za prihodnjo strategijo upravljanja z vodami v zvezi z ohranjanjem bobrov, mokrišč in obrežne vegetacije ter za zmanjšanje konfliktov med človekom in bobrom zaradi poplav, ki jih povzročajo bobri;  
  • Smernice za prihodnjo kmetijsko politiko v zvezi z ohranjanjem bobra, mokrišč in obvodne vegetacije in zmanjšanje konfliktov med človekom in bobrom;
  • Strokovni predlog za spremembo obstoječih spodbud/odškodninskih shem in ukrepov za zmanjšanje konfliktov.

Da so komunikacijske in izobraževalne aktivnosti potrebne, kaže tudi javnomnenjska raziskava, ki smo jo že pripravili v sklopu projekta LIFE BEAVER. Opravljena je bila med kmeti, splošno javnostjo in izbranimi deležniki (upravljavci zavarovanih in Natura 2000 območij, kmetijskimi svetovalci KGZ in uslužbenci Zavoda za gozdove RS) in je pokazala relativno slabo poznavanje vrste. Tako je npr. na vprašanje, če se bobri prehranjujejo ribami, pritrdilno odgovorilo kar 45 % splošne javnosti, 33 % kmetov  ter 28 % izbranih deležnikov; nadaljnjih 33 % splošne javnosti, 22 % kmetov in 11 % upravljavcev je odgovorilo z »ne vem«. Kar 90 % deležnikov, 62 % kmetov in 61 % splošne javnosti je izrazilo zanimanje po več informacijah o bobrih.

Ker tako ministrstvo kot tudi mediji navajajo napačne informacije o financiranju projekta, smo pripravili podrobnejši pregled finančne konstrukcije projekta LIFE BEAVER:

Vrednost projekta: 913,861 € (100 %)
Projektna vrednost slovenskih partnerjev: 637.262,00 € (70 % projekta)

  • Inštitut Lutra: 484.963 €
  • Gozdarski inštitut Slovenije: 152.299 €

Projektna vrednost hrvaških partnerjev:276.599,00 € (30 % projekta)

  • Fakultet šumarstva i drvene tehnologije (HR): 152.482 €
  • Muzej Ivanić-Grad: 124.117 €

Prispevek Evropske komisije: 491.647 € (53,80 %)

  • Inštitut Lutra: 259.696 €
  • Gozdarski inštitut Slovenije: 83.764 €
  • Fakultet šumarstva i drvene tehnologije (HR): 82.198 €
  • Muzej Ivanić-Grad: 65.989 €

Predvideno sofinanciranje Ministrstva za okolje in prostor (SI): 124.893,00 € (19,60% deleža slovenskih partnerjev)

  • Inštitut Lutra: 94.433,20 €
  • Gozdarski inštitut Slovenije: 30.459,80 €

Vložek partnerjev (ob sofinanciranju MOP): 297.321,00 € (32,53 %)

  • Inštitut Lutra: 130.833,80 €
  • Gozdarski inštitut Slovenije: 38.075,20 €
  • Fakultet šumarstva i drvene tehnologije (HR): 70.284 €
  • Muzej Ivanić-Grad: 58.128 €


Vložek partnerjev (brez sofinanciranja MOP): 422.214,00 € (46,20 %)

  • Inštitut Lutra: 225.267 €
  • Gozdarski inštitut Slovenije: 68.535 €
  • Fakultet šumarstva i drvene tehnologije (HR): 70.284 €
  • Muzej Ivanić-Grad (HR): 58.128 €

Vidrin center v času zimskih počitnic

Obveščamo vas, da bo v času zimskih počitnic za vzhodno Slovenijo (od 26. februarja do 1. marca 2024) Vidrin center odprt v torek, četrtek in petek od 10:00 do 16:00. Lepo vabljeni!

Za dodatne informacije ali dogovor o obisku izven navedenega časa nam pišite na elektronski naslov center@lutra.si ali nas pokličite na Vidrafon: 051 622 111.

Se vidimo:)

Obisk Vidrinega centra AQUALUTRA v zimskem času

Spoštovani obiskovalci Vidrinega centra AQUALUTRA!

Z zaključkom jesenskih šolskih počitnic bo tudi Vidrin center zaključil letošnjo sezono rednih obiskov. Začenja se namreč naporno terensko delo, saj vidram in bobrom veliko uspešneje sledimo v hladnem delu leta, ko vegetacija miruje in so obrežja rek ter potokov lažje dostopna. To pa še ne pomeni, da Vidrinega centra ne morete obiskati. Svoje želje nam sporočite vsaj teden dni vnaprej, da se lahko ustrezno pripravimo.

Naš kontakt:

Vidrafon: 051 622 111

e-mail: center@lutra.si

Dobrodošli!

 

Martina Vida

Martina je odrasla ob Muri in je na reko še posebej navezana. V času študija je zelo veliko časa posvetila raziskovanju bobrov ob Muri in njenih rokavih. Pri bobrih najbolj občuduje njihovo sposobnost spreminjanja okolja, na njihovo pomembno vlogo v okolju pa že leta opozarja tudi druge. Uživa na terenu, pa naj gre za popis vidre, bobra ali ptic.  Dokler je ni terensko delo povsem prevzelo, si je želela postati učiteljica biologije, zato z velikim veseljem predstavlja vodno biodiverziteto otrokom in tudi odraslim. Ko ni na terenu, doma skrbi za mačjo družino, v kateri se vedno najde prostor za nove brezdomce.

Brina Sotenšek

Izobraženim in razgledanim ljudem, borcem za naravo, ki zaradi svoje pokončne drže ne zdržijo v službah državnih organov in institucij, so vrata Inštituta LUTRA vedno vsaj priškrnjena, če ne kar široko odprta. Takšna je tudi Brina. Vrata so ji pokazali v instituciji, ki bi po uradni dolžnosti morala skrbeti za ohranjanje ribjih vrst in njihovih naravnih habitatov, celinskih voda. Tisto, česar ni smela početi prej v službenem času, je zdaj najpogosteje na njenem urniku: prizadevanja za ohranitev rek brez jezov, a z vso biodiverziteto. Trenutno deluje tudi kot koordinatorica skupine Za Savo. Prostovoljstvo in delo v nevladnih organizacijah ima v krvi, najsi gre za pomoč ljudem v azilnem domu ali za nosoroge v afriškem nacionalnem parku. Ker nosorogi v Sloveniji niso ravno pogosti, se je razveselila tudi bobrov ter z njimi povezanega terenskega in komunikacijskega dela na projektu Life. Brine so se razveselili tudi obiskovalci Lutrinih stojnic in delavnic za staro in mlado, saj je vedno prijazna in pripravljena razlagati, pomagati. Čas bo pokazal, ali so se je razveselili tudi bobri …

Kontaktni podatki:

E-naslov: brina@lutra.si

Resnica o Lutri, bobru in ministru

Nedeljsko popoldne na Goričkem ali saga o Lutri, bobru in ministru

Prelep pomladni dan na Goričkem, jasen in topel. Suša, da se ruša kar praši in so potoki skoraj presahnili. Zadnja marčevska nedelja je tudi zadnji čas, da v okolici Vidrinega informacijskega centra AQUALUTRA, ki smo ga skupaj z občino Gornji Petrovci zgradili v našem prvem LIFE projektu, opravimo pomladna dela. To počnemo sami, prostovoljno v prostem času, ob vikendih. In ob »covidih«, ko je center za javnost zaprt. Občasno priskočijo na pomoč prijatelji, včasih celo družine sodelavk. S kolegom, mladim agronomom, ki je malo vrtnar in malo tenorist, v obeh primerih pa naš prostovoljec, obrezujeva mlade jablane, ki smo jih pred nekaj leti zasadili na travniku pred centrom. Sadiva šipkove grme in se boriva z robidovjem, ki nenehoma sili na travnato zelenico… Kako prav bi nam prišel par veščih rok, ki hitro in poznavalsko postorijo vsa vrtnarska dela, razmišljam. Poleg tega potrebujemo nekoga kmetijske stroke, ki se bo lahko pogovarjal z lastniki zemljišč ob vodah tam, kjer vse bolj gospodari bober, jim razložil, kakšne vplive lahko pričakujemo od te zavarovane vrste, ki se je vrnila po dveh stoletjih, in kako te vplive razumeti pa tudi izrabiti v kontekstu vse večjih podnebnih sprememb… Da bomo bolje sobivali z bobrom.

Pa si lahko privoščimo dodatno pomoč, zaposlimo še nekoga? Mu bomo lahko zagotovili spodobno plačo in terensko opremo? Tako smo načrtovali, ko smo pred skoraj tremi leti prijavili projekt LIFE BEAVER na razpis Evropske komisije. Saj smo na Inštitutu LUTRA zaposlili že več kot deset biologov, večina je bila pred tem brez službe. In nikogar še nismo odpustili… Toda načrti niso več v naših rokah. Vse kaže, da se na naše resorno ministrstvo (za okolje in prostor), s katerim smo desetletja dobro sodelovali, ne moremo več zanesti. Projekt je podprlo z izjavo podpore in obljubilo 20 % finančni prispevek, zdaj, ko je projekt v teku že drugo leto, pa nam ga minister odreka. »Če sem oblubu, še nejsm dal!«, je rekel Ribničan. Toda minister ni Ribničan, temveč Brežičan, in bi moral besedo (pardon, podpis) držati. Dvajset odstotkov skoraj milijonskega projekta je 124.000 € – in to je za nevladno organizacijo s petimi zaposlenimi veliko denarja. Obvezali smo se, da bomo sami vložili v projekt še višji znesek, toda dvojnega ne zmoremo. Poleg tega je potrebno zagotoviti še del za partnerja, Gozdarski inštitut Slovenije; tudi ta bo ostal brez sredstev, če ministrovega podpisa ne bo, njegov vložek v projekt pa je večji od tistega, ki ga bo iz projekta dobil. Poleg tega so ravno strokovne naloge kolegov z GIS-a v projektu, to so modeliranje in projekcije širjenja bobrove populacije ter vrednotenje ekosistemskih storitev, ki jih zagotavljajo mokrišča, najbolj zanimivi rezultati za MOP, ki menda pripravlja upravljavski načrt za bobrovo populacijo. Zakaj torej ni podpisa, se sprašujem, saj je pogodba o sofinanciranju vendar usklajena z vsemi oddelki na MOP-u … in iztožljiva, so ugotovili pravniki.

Je mogoče, da je v ozadju naše zavzemanje za ohranjanje za prosto tekočih rek, predvsem za našo največjo – Savo? Naše raziskave, raziskave kolegov in tujih strokovnjakov potrjujejo, da je gradnja novih hidroelektrarn ob današnjem znanju o ekologiji celinskih vodnih ekosistemov nesprejemljiva tako z okoljskega kot družbenega vidika. Hidroelektrarniški jezovi reko nepovratno spremenijo v verigo neprehodnih jezov in ji odvzamejo njene značilnosti tekočega vodnega ekosistema z značilno sestavo flore in favne. S tem pa svoj življenjski prostor za zmeraj izgubijo številne vrste živali, največ je seveda rib. Jezovi ogrozijo tudi vire pitne vode za ljudi in živali, bistveno spremenijo podobo krajine in poslabšajo kakovost življenja ob reki. Nedvomno imajo hidroelektrarne veliko večji ogljični odtis, kot ga prikazujejo investitorji, in še večji biodiverzitetni odtis, zato pridobivanje električne energije iz rečnih hidroelektrarn ne opravičuje njihovega škodljivega vpliva na naravo in okolje. Tako je presodilo tudi Upravno sodišče in zavrnilo prevlado javnega interesa energetike nad javnim interesom ohranjanja narave v primeru HE Mokrice. Ministrstvo, odgovorno za naravo in okolje, bi moralo presoditi enako. Pa ni. Zato smo tu mi, zagovorniki narave.

Čeprav neradi, se skupaj s CNVOS lotimo tožbe, a najprej poskusimo z mediacijo. Državno odvetništvo jo zavrne, češ da zaradi možnosti dvojnega financiranja (česa le?) podpis pogodbe o sofinanciranju LIFE projekta ni mogoč. Pa še, da smo s prijavo na poziv MOP pridobili le možnost sofinanciranja, kar sploh ne drži. In dodajo, da se bobri nepredvideno širijo in zato mora MOP ukrepati… Seveda mora, toda ne tako, da ne podpiše sofinanciranja projektu, ki predvideva informacijsko in komunikacijsko podporo nalogam, ki so v pristojnosti ministrstva. – Kje pa je bilo ministrstvo doslej? Saj so bobri pri nas že dvajset let in ves čas osvajajo nove reke in potoke! Ravno zato je potreben naš komunikacijski projekt, ki bo poskušal z »mediacijo« pripraviti bobrom lepši sprejem in osvetliti dobre strani njihovega vpliva v vodnih ekosistemih. Če ni že prepozno …

Žalostno je, da mora nevladna organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju varstva okolja in ohranjanja narave, kar je z dvema odločbama priznalo isto ministrstvo, ki zdaj odklanja sofinanciranje projekta, po sodnih poteh iskati pravico in se ukvarjati s pravdami, namesto da bi delala na svojem strokovnem področju, kar dobro zna. A v nevladnih organizacijah smo vajeni vzponov in padcev, vajeni smo tudi neprespanih noči z litri kave, kadar je naslednjega dne potrebno oddati projekt, pa tudi nestrpnih pričakovanj izidov javnih razpisov. Nam bo uspelo s prijavo? Bomo lahko naredili za naravo tisto, kar vemo, da je dobro in kar bi z vsemi močmi radi naredili? Uspelo nam je več kot dvajsetkrat, med drugim s štirimi projekti programa LIFE. V Slovenijo smo pripeljali več kot tri milijone evrov evropskega denarja, pri tem pa sami s trdim in brezkompromisnim delom prispevali čez 800.000 € svojih sredstev, ustvarili delovna mesta za brezposelne biologe (in pri tem državi plačali vse prispevke in davke), rezultati pa so še vedno tu. Veselje ob prijaznem pismu s pečatom Evropske komisije, ki se začenja »It’s my pleasure to inform you ….« in končuje s podpisom »Angelo Salsi«, je bilo vsakič nepopisno. Preživetje organizacije za naslednjih nekaj let je bilo zagotovljeno. Vedno so se na Ministrstvu za okolje skupaj z nami in z drugimi uspešnimi prijavitelji veselili uspeha projekta na evropskem razpisu LIFE, saj je ministrstvo za dvajsetodstotni prispevek dobilo stoodstotne rezultate, opravljeno pa je bilo zahtevno delo, ki si ga brez evropskega denarja sploh ne bi mogli zamisliti. – Zakaj je zdaj drugače?

V nedeljsko sončno popoldne zazvoni telefon. Kolegi iz nevladnih organizacij podpirajo naša prizadevanja in nam želijo javno, na tiskovni konferenci, izraziti podporo. Presenečeni smo, a izjemno veseli podpore. Naš primer vidijo kot poskus zatiranja nevladne scene na področju varstva okolja in ohranjanja narave. In se sprašujejo: Kdo bo naslednji? Sama doslej nisem pomislila, da bi odtegnitev obljubljenih sredstev lahko pomenila konec našega neprofitnega zavoda. Preživeli smo že marsikaj, toda KONEC po 24 letih neprekinjenega dela…?

Telefon zvoni tudi naslednji dan, ves ponedeljek. Mediji, tudi nacionalni, želijo izvedeti resnico o Lutri, o ministru in bobrih. Resnica je ena, toda resnica ima tisoč obrazov. Vsak vidi drugačnega in samo enega – svojega. Zato želijo tudi resnico, ki jo vidi MOP. Popoldne se ta resnica pojavi na spletnem portalu ministrstva. In dokazuje, kako zelo Ministrstvo za okolje in prostor potrebuje komunikacijski projekt. Kajti to, kar prebiramo v njihovem sporočilu, ni ne resnica in ne komunikacija … Je nedoločena mešanica projekta LIFE BEAVER, nacionalne naloge, ki naj bi ugotovila razširjenost vidre in bobra v Sloveniji, in osnutkov upravljavskega načrta za populacijo bobra, kar naj bi pripravljalo ministrstvo samo. To so trije popolnoma različni projekti, različne naloge, ki jih je s pametjo in poznavanjem problematike (ter komunikacijskih veščin) mogoče odlično uskladiti in pridobiti dobre rezultate. Toda za ministrstvo, odgovorno za naravo in okolje, je bober še vedno »škodljivec«, ki ga je treba držati na kratko, prednost imajo ljudje in njihovo premoženje (beri: moje premoženje), pa čeprav je to premoženje naravno okolje živalske vrste, ki ima domovinsko pravico tudi pri nas. In spet smo pri še kako potrebnem komunikacijskem projektu, katerega deležnik je hočeš-nočeš tudi samo ministrstvo…

Mladi vrtnarski agronom na lestvi presoja, katero vejo bo odrezal, kaj privezal in pustil za prihodnost, da bo jablana rodila… Kakšna bo naša prihodnost? Nas res projekt, ki smo se ga tako razveselili, lahko pokoplje? Če ne bomo mogli zagotoviti dvajsetih odstotkov denarja, ne bomo mogli izpeljati projekta. Ne bomo mogli zaposliti kmetijskega inženirja. Tudi pet deklet, ki z veseljem in predano delajo na našem inštitutu, bo ostalo brez službe. In narava brez naše podpore. Kaj bo z Vidrinim informacijskim centrom na Goričkem, če Inštitut LUTRA zapre svoja vrata? Vrniti bomo morali tudi sredstva Evropske komisije, ki smo jih za projekt LIFE BOBER že porabili! Kdo bo povrnil sredstva partnerjem, tudi hrvaškim, saj so v letu in pol, kolikor že teče projekt, naredili marsikaj – in porabili denar? In ne nazadnje, kdo bo odplačal bančno posojilo, ki smo ga morali najeti in zanj zastaviti domačo hišo? Saj je denar potrebno najprej porabiti, šele po potrjenem poročilu ga Evropska komisija povrne. Na številna vprašanja ne vem odgovorov, na številna jih sploh nočem vedeti, nočem pomisliti… Scenarij brez podpisa je preveč črn.

Ampak upanje umre zadnje. Sploh pri nevladnih organizacijah, kjer se dela s srcem, z veseljem in predanostjo. Zagotovo se bo našla rešitev, še vedno se je. Jablana je res izgubila nekaj vej, toda druge bodo zato obilneje rodile.

Marjana Hönigsfeld Adamič, ustanoviteljica Inštituta LUTRA